Slika novice

Beseda „advent“ pomeni prihod. Z začetkom adventnega časa začenjamo pripravo na Božič in božične praznike. V adventnem času se spominjamo časov od stvarjenja sveta in človeštva do Kristusovega rojstva, ko se je pričakovalo rojstvo Odrešenika in odrešenje človeštva. Ta čas je po krščanskem verovanju trajal 4000 let. Advent je razdeljen na dva dela:

– prvi del, ki se začne na prvo adventno nedeljo in zaključi s 15. decembrom,

– ter drugi del, ki se liturgično začne 17. decembra, v skladu s slovenskimi ljudskimi običaji pa že 15. decembra.

            V prvem delu adventa poteka posredna priprava na božične praznike. Prvi del adventa je osredotočen na premišljevanje o drugem Kristusovem prihodu, ki se bo po krščanskem verovanju zgodil ob koncu sveta. Drugi del adventa pa je neposredna priprava na božične praznike in je osredotočen na neposredno pričakovanje Kristusovega rojstva.

            Glavni ljudski navadi prvega dela adventnega časa sta:

– postavitev hišnega adventnega venčka v glavno sobo v hišo. Hišni adventni venček s svečkami naj bi dali v hišo v soboto pred prvo adventno nedeljo, kar bo letos 28. novembra. Zunanji adventni venček za okras zunanjih vhodnih vrat se sicer lahko da na vhodna vrata že na soboto pred prvo adventno nedeljo, ni pa nujno, saj se to lahko naredi tudi še 15. decembra, ko se začne neposredna priprava na božične praznike;

– miklavževanje oziroma obhodi parkljev na začetku decembra v dneh pred godom sv. Miklavža (o tem bom še pisal v naslednjem članku).

            Pomemben cerkveni praznik, ki pride v prvem delu adventnega časa, je praznik Brezmadežne (8. decembra oziroma grudna), ko se spominjamo brezmadežnega spočetja Device Marije, ki je bila po katoliškem verovanju spočeta brez izvirnega greha. Praznik Brezmadežne je prav 8. decembra, ker je takrat natančno devet mesecev do 8. septembra, ko se praznuje praznik Marijinega rojstva oziroma mali šmaren, ženska nosečnost namreč traja okrog devet mesecev.

            Drugi del adventnega časa se sicer liturgično oziroma formalno začne 17. decembra, na področju ljudskih navad in običajev pa že 15. decembra. Glavna liturgična posebnost drugega dela adventnega časa, ko poteka neposredna priprava na Božič, je božična osemdnevnica, ko po cerkvah poteka petje predbožičnih psalmov, antifon in magnifikata,  na čelu teh pa je petje himne „Kralja, ki prihaja, pridite, molimo“. Najbolj znan slovenski oziroma vzhodnoalpski ljudski običaj, ki poteka od 15. do 23. decembra, je nošenje Marijinega kipa od hiše do hiše. Od 15. do 23. decembra je devet adventnih večerov, ko Marijin kip prenoči v devetih hišah, v vsaki od njih po eno noč. Družina, ki sprejme Marijin kip, lahko povabi v svojo hišo tudi sosede, prijatelje in znance. V hiši se ob Marijinem kipu molita sv. rožni venec (bodisi samo veseli del bodisi vsi trije deli) in lavretanske litanije Matere Božje ter se pojejo slovenske adventne pesmi. Zadnji adventni večer je 23. decembra, ker je 24. december že sveti oziroma božični večer.

            Glavna tradicionalna značilnost celotnega adventnega časa so latinsko imenovane „misse Rorate“ oziroma po slovensko zornice. To so jutranje adventne Marijine maše, ki se tradicionalno opravljajo ob sobotah, ponekod pa vsak dan z izjemo nedelj. Prvič se lahko opravljajo v ponedeljek po prvi adventni nedelji, zadnjič pa 24. decembra oziroma 23., če pride 24. december na nedeljo. Značilnost zornic je, da se opravijo v zgodnjih jutranjih urah (začnejo se okrog 6. ure zjutraj oziroma okrog 6.30). Pri opravljanju zornic v cerkvah ne gorijo električne luči, prižgane pa so vse sveče. To je v bistvu „maša ob svečah“. Zornice se začnejo, ko je zunaj še čista tema, zaključijo pa, ko se zdani. Iz naše slovenske in zahodne zgodovine je znano, da je ljudstvo zgodaj zjutraj po temi in v snegu hodilo k zornim mašam. Ponekod so nosili s seboj svetilke ali morda tudi bakle. Moderno pokoncilsko bogoslužje ne pozna več teh tradicionalnih zornic, vendar pa se zadnje čase z oživljanjem in širitvijo tridentinskih maš spet vračajo.

            Adventni čas ima štiri nedelje. Liturgična barva prve, druge in četrte adventne nedelje je vijoličasta, ker je to spokorna barva, adventni čas pa je čas pokore. Liturgična barva tretje adventne nedelje pa je rožnata, ker je to nedelja veselja oziroma latinsko „gaudete“ nedelja. Zato ima tudi tradicionalni adventni venček eno rožnato svečo, ki se prvič prižge na tretjo adventno nedeljo. Načeloma je tudi ob delavnikih v adventu liturgična barva večinoma vijoličasta, ena od posebnosti pa so v zvezi s tem zornice, ko je liturgična barva vedno bela.

            Adventne družinske pobožnosti naj bi bile v adventu na adventne nedelje oziroma lahko že ob sobotah zvečer pred nedeljami, od 15. do 23. decembra pa je tradicionalno in s tem tudi v skladu s staro slovensko tradicijo, da so družinski adventni večeri z družinskimi adventnimi pobožnostmi vsak večer (družinska molitev sv. rožnega venca in lavretanskih litanij Matere Božje ter petje starih slovenskih adventnih pesmi). 24. decembra je že sveti oziroma božični večer.

            Adventni čas tradicionalno ni bil čas veseljačenj in „veselega decembra“, ampak je to čas pokore, tihote in posta. V adventu tradicionalno ni bilo porok, plesov in zabav. Tudi operne hiše so izvajale oratorije namesto oper. Izjema na področju veseljačenja v adventu so bila miklavževanja in obdarovanja otrok ter s tem povezane prireditve. Tudi 8. december je pomenil za ta dan prekinitev adventnega posta in pokore zaradi praznika Brezmadežne, ki je bil v starih časih zapovedan praznik. Posvetno veseljačenje se je tradicionalno začelo šele 26. decembra za štefanovo, medtem ko sta sveti večer in Božič minila v duhu obiskovanja cerkva in pokopališč ter družinskih praznovanj. Za božični večer in za Božič ljudje niso odhajali od doma z izjemo obiskovanja cerkva, pokopališč in bolnih sorodnikov.

            Po stari disciplini, ki danes ni več obvezna, je bil v adventu obvezen post:

– svojčas vse srede in petke v adventu;

– 7. decembra, dan pred praznikom Brezmadežne, razen če ta dan ni bila nedelja;

– na kvatrno sredo, petek in soboto med tretjo in četrto adventno nedeljo

– ter 24. decembra na dan pred Božičem, ki ga imenujemo „bedenji dan“ ali „božična vigilija“ oziroma v stari slovenščini „božična vilija“. 24. decembra je predbožični post vsaj do 18. ure oziroma bolje do 20. ure, ko je že čas za božično večerjo. Če 24. december pride na nedeljo, pa tudi tradicionalno ni posta. Po stari disciplini post pomeni, da imamo le tri obroke na dan in da se le pri glavnem obroku do sitega najemo ter da ne jemo mesa toplokrvnih živali.

            Prostovoljno so se ljudje postili večino dni v adventu z izjemo adventnih nedelj in praznika Brezmadežne, prav tako vsaj za otroke ni bilo posta okoli miklavževega. V starih časih, npr. v 18. in 19. stoletju, pa so se ljudje začeli postiti že po zaključku martinovanj.

            Letos, ko smo v času razsajanja pandemije koronavirusa, se lahko tragikomično izrazimo, da nas bodo razmere prisilile v hujše in „bolj spokorno“ obhajanje adventa, kot je bilo včasih. Letošnje praznovanje adventa zna biti bolj tiho in resno, kot je bilo v starih časih. Tudi če se bodo vladni ukrepi v decembru deloma sprostili, pa ta mesec ne bo tak, kot je bil vsa prejšnja leta. Tako zaradi različnih „protikoronskih“ omejitev, ki bodo v veliki meri tudi v adventu še veljale, in zaradi visokega števila smrtnih žrtev letos december ne bo „veseli“.

MATIJA ŠORLI