Z 1. decembra 2019 se letos začne adventni čas in s tem tudi novo cerkveno leto 2019/2020. Kaj sploh pomeni izraz »cerkveno leto«? To gre za neko vrsto liturgičnega ciklusa oziroma zaporedja cerkveno-etnoloških dogodkov, ki potekajo skozi celotno leto. Izraz »cerkveno leto« je podoben izrazu »akademsko leto«, ki se začne 1. oktobra, zaključi pa konec septembra. Cerkveno leto se začne na prvo adventno nedeljo, ki pride na zadnjo nedeljo v novembru ali na prvo nedeljo v decembru, konča pa se na soboto po zadnji nedelji po binkoštih. Zadnja nedelja po binkoštih pride na predzadnjo ali na zadnjo nedeljo v novembru. Na kateri datum pride prva adventna nedelja je odvisno od tega na kateri dan pride božič. Če pride božič na nedeljo, v tem primeru bo 1. adventna nedelja prišla na najbolj zgodnji datum, to je 27. novembra, če pa pride božič na ponedeljek pa bo prva adventna nedelja prišla na najbolj pozni datum, to je 3. decembra. Letos pride božič na sredo in bo 1. adventna nedelja prišla na 1. december. Tako se bo letos cerkveno leto in adventni čas pričel v nedeljo 1. decembra oziroma strogo rečeno že v soboto zvečer 30. novembra po 18. uri ko je čas za večernice.

Cerkveno leto se deli na dve glavni dobi:

  1. Na božično dobo. Božična doba se deli na:
    adventi čas, ki poteka od 1. adventne nedelje oziroma strogo rečeno od sobote pred prvo adventno nedeljo po 18. uri do 24. decembra
    božični čas, ki poteka od 25. decembra oziroma strogo rečeno od 24. decembra po 18. uri do 13. januarja.
    – in na čas po Razglašenju Gospodovem, ki se prične 14. januarja konča pa na soboto pred prvo predpostno nedeljo
  2. Na velikonočno dobo. Velikonočna doba se deli na:
    predpostni čas, ki poteka od prve predpostne nedelje, ki pride 14 dni pred pustno nedeljo do pustnega torka (predpostni čas po ljudskem izročilu obsega predpustni in pustni čas)
    – postni čas, ki poteka od pepelnice, ki pride na dan po pustnem torku do velikega petka (dva dni pred veliko nočjo)
    – velikonočni čas, ki poteka od velike sobote, ki je dan pred veliko nočjo do sobote po binkoštih
    – čas po binkoštih, ki poteka od 1. nedelje po binkoštih (nedelje svete Trojice) oziroma strogo rečeno od sobote pred 1. nedeljo po binkoštih po 18. uri do sobote po zadnji nedelji po binkoštih, ki pride na zadnjo soboto v novembru ali pa na prvo soboto v decembru. Se pravi čas po binkoštih oziroma velikonočna doba se lahko zaključi naprej 26. novembra najkasneje pa 2. decembra (kot sem že napisal odvisno od tega na kateri dan pride tisto leto božič). Kdaj pa se začne velikonočna doba pa je odvisno na kateri datum pride na določeno leto prva pomladanska polna luna (o tem bom več pisal pred veliko nočjo).

V skladu z cerkvenih letom poteka tudi praznično leto krščansko-zahodne civilizacije in s tem mdr. tudi praznično leto Slovencev. Praznično leto Slovencev je najbolje popisal priznani pokojni etnolog dr. Niko Kuret v svoji knjigi »Praznično leto Slovencev«, ki je bila izdana v dveh knjigah. V tem članku se bo osredotočil zgolj na en del cerkvenega leta, na adventni čas. Ostale dele cerkvenega leta pa bom opisal v naslednjih člankih. Glavni viri na katere se bom opiral bodo slovenski prevod rimskega misala in katekizmi od dr. Metoda Turnška ter etnološko-narodopisno delo od dr. Nika Kureta, ki je bilo izdano v knjigi »Praznično leto Slovencev«.

Izraz »adventni čas« se nanaša na besedo »advent«, ki slovensko pomeni »prihod«. V adventnem času se kristjani in katoličani spominjamo časov pred Kristusovim rojstvom, se pripravljamo na božič in premišljujemo o drugem Kristusovem prihodu, ki se bo po krščanskem in katoliškem verovanju zgodil ob koncu sveta. Adventi čas ima štiri nedelje, zato ima adventi venček štiri svečke.

Adventi čas se deli na dva glavna dela:

  1. od prve adventne nedelje do 16. decembra, ko poteka posredna priprava na božič
  2. in od 17. do 24. decembra, ko poteka božična osemdnevnica in s tem neposredna priprava na božič. Med ljudstvom se začne neposredna priprava na božič že s 15. decembrom ko se prične odvijati devet adventnih večerov, ko se nosi Marijin kip od hiše do hiše, ki v devetih dneh prenoči v devetih hišah (vsak večer v drugi hiši).

V zvezi z adventnim časov poteka v naši zahodni civilizaciji in na Slovenskem ogromno šeg in navad. O tem najbolj natančno lahko preberemo v zgoraj omenjeni knjigi od dr. Nika Kureta »Praznično leto Slovencev«. Jaz pa se bom v tem članku osredotočil na najbolj glavne šege in navade adventnega časa, ki bi jih Slovenci morali poznati že zaradi ljubezni do naše kulture.

Adventni venček: adventni venček je zimzeleni venček. Poznamo adventni venček za na vrata in notranji adventni venček s štirimi svečami. Sveče so lahko različnih barv, vendar pa imajo adventni venčki v državah s katoliško kulturo ali 4 vijoličaste sveče ali pa 3 vijoličaste in eno rožnato svečo. Rožnato svečo se prvič prižge na 3. adventno nedeljo, ker je liturgična barva na 3. adventno nedeljo rožnata. Adventi venček je lahko okrašen tudi s kakim drugim okrasom, npr. s okraski in trakovi. V katoliški kulturi je najbolj tradicionalno če je adventi venček okrašen s vijoličastimi okraski in trakovi, ker je liturgična barva v adventu večinoma vijoličasta.

Adventni venček smo Slovenci poznali v Kanalski dolini že na začetku 20. stoletja, na večini slovenskega ozemlja pa se je navada izdelav in okraševanja domov z adventnimi venčki uveljavila konec osemdesetih let 20. stoletja in je na naša tla prišla iz nemško govorečih dežel.

Hišni adventni venček s štirimi svečami naj bi imeli že v soboto pred 1. adventno nedeljo, zunanji adventi venček za na zunanja vrata prav tako lahko izobesimo že v soboto pred 1. adventno nedeljo, najkasneje pa naj bi ga izobesili 15. decembra popoldne, preden se začne 9 adventnih večerov in se po ljudskem izročilu začne neposredna priprava na božič.

Na vsako adventno nedeljo (lahko že v soboto pred vsako adventno nedeljo po 18. uri) se prižge po eno adventno svečko. Na prvo adventno nedeljo naj gori samo ena svečka, na drugo dve, na tretjo tri na četrto pa vse štiri.

Miklavževanje: 6. decembra je god škofa svetega Nikolaja oziroma Miklavža. Dan pred tem (5. decembra) pa je Miklavžev večer. Sveti Nikolaj je živel v letih 270 in 351 (točno ne poznamo njegove letnice rojstva in smrti) na ozemlju današnje Turčije. Znan je bil po svoji darežljivosti, zato v spomin nanj še danes potekajo na večer pred njegovim godom obdarovanja otrok. Pod vplivom protestantizma in meščanske kulture se je pri nas želelo Miklavža nadomestiti z Božičkom, v času komunizma pa z Dedkom Mrazom, vendar je edino sveti Miklavž skladen z našo slovensko tradicijo, ki v glavnem izvira iz katolicizma.

Miklavža spremljajo parkeljni, ki imajo ponekod že od konca novembra ali pa najkasneje od 1. decembra samostojne obhodu brez svetega Miklavža. Sveti Miklavž pa se jim pridruži 5. decembra na Miklavžev večer. Najbolj znani in največji parkelj v Sloveniji je Trentar, ki ga uprizarjajo v Ratečah pri Kranjski Gori.

Brezmadežna: 8. decembra je god Brezmadežne. Ta dan praznujemo brezmadežno spočetje Preblažene Device Marije, ki je bila po katoliškem verovanju spočeta sicer po naravni poti, a brez izvirnega greha. Zakaj pa prav na 8. december? 8. decembra je točno devet mesecev do 8. septembra ko praznujemo rojstvo Device Marije ali po slovensko rečeno »mali šmaren«, »mala maša« ali ponekod »mala gospojnica«.

Zornice ali zorne maše: tradicionalno se je do uvedbe pokoncilske liturgije, do leta 1970, vsako soboto oziroma na Slovenskem večinoma vsak dan (z izjemo nedelj) maševalo tako imenovane zorne maše oziroma »zornice«. Prvič se je zornice lahko maševalo že v ponedeljek po prvi adventni nedelji zadnjič pa se jih je maševalo 24. decembra na dan pred božičem, ki se imenuje tudi bedenji dan oziroma božična vigilija ali v stari slovenščini božična vilija. Če pa je 24. december prišel na nedeljo se je zornice zadnjič maševalo 23. decembra. Katoliški tradicionalisti so po svetu zornice vseskozi ohranjali, zadnje čase pa jih se s širitvijo tridentinske maše vse bolj oživlja.

Kaj so zornice? Zornice so adventne jutranje Marijine maše, ki se začnejo maševati najkasneje ob 06.30 ali pa že ob 06.00 zjutraj ko je v decembru ko se približuje čas zimskega solsticija še popolna tema. V cerkvi ne gorijo električne luči (razen morda pri oltarju), prižgane pa so vse sveče. Cerkev je pri zornicah po eni strani zatemnjena po drugi strani pa je vsa v prižganih svečah.

Adventni večeri oziroma nošenje Marije od hiše do hiše: po ljudskem izročilu se 15. decembra začenja neposredna priprava na božič oziroma devet adventnih večerov, ko se je na Slovenskem ponekod raznašalo Marijin kip od hiše do hiše in je Marijin kip v vsaki hiši prenočil. Družina, ki je sprejela v svojo hišo Marijin kip, je tisti večer ko je bil Marijin kip v hiši tradicionalno povabila v hišo vsaj vse sosede ali pa celo vse vaščane. Ljudje so v tisti hiši ob Marijinem kipu peli advente pesmi, molili sveti rožni venec (veseli del ali pa vse tri dele), litanije Matere Božje in razne adventne molitve iz starih molitvenikov. Prvi adventi večer, ko je Marijin kip prenočil v prvi hiši je bil v noči iz 15. na 16. december, zadnji ko je Marijin kip prenočil v deveti oziroma zadnji hiši pa je bil v noči iz 23. na 24. december. 24. decembra zvečer pa je že sveti oziroma božični večer ko se Marijinega kipa ne raznaša več.

Ponekod se je ta tradicija ohranila, ponekod izumrla ponekod pa se ponovno oživlja, v popolni ali pa v okrnjeni obliki.

Božična osemdnevnica: 17. decembra (ponekod po novem že 16. decembra) se tudi liturgično oziroma uradno začne neposredna priprava na božič, ko se po cerkvah začne opravljati božična osemdnevnica s petjem psalmov in napevov. Zaključi se 24. decembra na sveti večer. Nekateri napevi so vseh osem dni isti, nekateri pa se skozi osem dni vsak dan spreminjajo. Najbolj je poznan tisti začetni napev, ki se ponavlja: »Kralja, ki prihaja pridite molimo«.

Kako so ljudje tradicionalno preživljali advent? Tradicionalno v adventu ni bilo veseljačenj, prav tako ne porok. Ljudstvo je adventi čas preživljalo v resnosti, brez zabav in veselic (čas zabav in veselic se je tradicionalno začel šele 26. decembra če odštejemo družinska praznovanja svetega večera in božiča 24. decembra zvečer in 25. decembra). Prav tako je bil v adventu adventi post (z izjemo praznika Brezmadežne in adventnih nedelj), ki pa se je končal 24. decembra zvečer po 18. uri, ko se je po božičnem kropljenju in kajenju na prvi sveti večer družina zbrala k božični večerji. Svojčas so bili po stari disciplini postni dnevi v adventu:

  • srede in petki v adventu
  • 7. december, ki je dan pred praznikom Brezmadežne (če ta dan ni prišel ravno na nedeljo)
  • sreda, petek in sobota med 3. in 4. adventno nedeljo ko se obhajajo kvaterni dnevi
  • in 24. decembra na bedenji dan (če ta dan ni prišel ravno na nedeljo, ker se v nedeljah tradicionalno nikoli ne postimo).

Kaj je tradicionalno pomenil post:

  • da jemo le tri obroke na dan
  • da se le pri glavnem do sitega najemo, ostala dva obroka skupaj pa morata biti manjša kot glavni obrok
  • da ne jemo mesa toplokrvnih živali (ribe in ostale hladnokrvne živali pa lahko)

Adventi post po novi disciplini, ki jo priznavajo tudi katoliški tradicionalisti ni več obvezen, a ga mnogi tradicionalisti ponovno oživljajo (tudi če morda v okrnjeni obliki). Slovensko ljudstvo se je nekoč v adventu tradicionalno postilo vse dni (svojčas že po zaključku martinovanj) z izjemo nedelj in praznika Brezmadežne, ki je bil po stari disciplini zapovedan praznik, le da so se na dni ko post ni bil zapovedan naši predniki postili prostovoljno.

V adventu tudi ni prazničnega pritrkavanja na zvonove (praznično pritrkavanje je slovenska posebnost o kateri bom še pisal), ampak zgolj zvonjenje, izjema pa je praznik Brezmadežne ko se je pritrkavalo. Ob zaključku adventa se je prvič zopet pritrkavalo 24. decembra po 15. uri oziroma 16. uri po zvonjenju delopusta pred božičnim praznikom oziroma na sveti večer po 18. uri (na različnih koncev Slovenije različno).

V adventu oltarji tradicionalno niso bili okrašeni z rožami z izjemo praznika Brezmadežne in na 3. adventno nedeljo ko se jih je za ta dneva okrasilo z rožami. Ponovno pa se je okrasilo oltarje 24. decembra, ko se je v cerkvah in po domovih sočasno postavljalo tudi jaslice in božična drevesca.

Orgle se je v adventu lahko uporabljalo le za intonacijo in spremljavo petja ne pa za samostojno igranje (orgelske improvizacije, preludiji, fuge) z izjemo praznila Brezmadežne in za 3. adventno nedeljo ko se je na orgle lahko tudi samostojno igralo. Te navade se po novem v veliki meri opušča, a tradicionalisti so te navade ohranjali in se ob današnji revitalizaciji tridentinske svete maše dodatno oživljajo.

Kot sem že napisal v zgornjih vrsticah, je liturgična barva v adventnem času večinoma vijoličasta, na tretjo adventno nedeljo pa rožnata, na praznik Brezmadežne in pri zornicah bela, posamezni godovi pomembnejših svetnikov v adventu pa imajo morda tudi kake druge liturgične barve.

Skratka advent je tradicionalno pomenil in še danes za nekatere pomeni čas materialne in duhovne priprave na božič, ki je za nekatere še vedno čas resnosti, prostovoljne odpovedi in duhovne poglobljenosti.

Matija Šorli – član programskega sveta DOM-a za kulturo

Delite naprej