Mineva trideset let od čudežnega leta 1989. Leta, ko se je zdelo, da ne bo nič več tako, kot je bilo. Povsod po vzhodni Evropi je zavel veter sprememb. Pri nas jih je napovedala ustanovitev Demosa. 4. decembra 1989 so Slovenska demokratična zveza, Slovenski krščanski demokrati in Socialdemokratska zveza Slovenije podpisali dogovor o sodelovanju, kar predstavlja rojstvo Demokratične opozicije Slovenije oziroma Demosa.

Pričakovanja Slovencev so bila velika, siti smo bili Jugoslavije, siti socializma, lačni svobode, demokracije in blaginje, ki smo jih lahko videli pri naših zahodnih in severnih sosedih. Želeli smo si normalno Slovenijo, nekakšno podalpsko Švico.

Na prvih demokratičnih volitvah 1990 je koalicija Demos zmagala in sestavila vlado z Lojzetom Peterletom kot predsednikom. Demosu je v kratkih dveh letih življenja uspela velika stvar, izpolnil je zgodovinsko poslanstvo osamosvojitve in nastanka slovenske države.

Brez Demosa ne bi imeli samostojne države. To je kljub obupnim poizkusom repetovskega revizionizma, ki vzpostavlja mitomansko pripoved o osamsvojiteljstvu komunistov pod »modrim« vodstvom Milana Kučana, dejstvo. Tisti, ki nam je bila samostojna Slovenija od nekdaj intimna opcija, bomo za to Demosu večno hvaležni.

A poslanstvo Demosa ni bila zgolj osamosvojitev, ampak tudi osvoboditev. Osvoboditev iz okov totalitarnega komunizma. Leta 1990 so tisti, ki so volili stranke zbrane v Demosu, pričakovali vzpostavitev ne samo samostojne, ampak zlasti drugačne Slovenije. Obetali so si vzpostavitev normalne države, z delujočo demokracijo, svobodnim tržnim gospodarstvom in vladavino prava. Teh idealov slovenske pomladi Demos ni uresničil.

Leta 2019 s stanjem naše države ne moremo biti zadovoljni, Slovenija ni dobra država. Tisto, kar je zaskrbljujoče ni počasnost oziroma odsotnost družbenih sprememb, ampak vračanje v preteklost. Danes smo po moji oceni bližje letu 1989, kot smo bili na primer pred desetimi leti. Vprašati se bo potrebno, zakaj tranzicijski levici kljub katastrofalnemu vodenju države uspeva ohranjati oblast in se ob tem še radikalizirati? Zakaj je vedno več rdečih zvezd, mitomanija o NOB pa dobiva razsežnosti primerljive sedemdesetim letom 20. stoletja? Zakaj imamo namesto demokracije vzpostavljen 3K model vladanja, vladavino klientelizma, kriminala in korupcije? Zakaj imamo namesto pravne države ugrabljeno pravosodje, s katerim upravlja rdeča mafija? Zakaj imamo namesto svobodnega tržnega gospodarstva tovarišijski kapitalizem? Zakaj je slovenska desnica v globoki krizi, s slabimi obeti za skorajšnjo ozdravitev in prevzem oblasti? Skratka, zakaj je Slovenija zgodba o spodleteli tranziciji?

Najbrž tudi zaradi Demosa. Ta ni v celoti izpolnil svojega poslanstva, Slovenijo je osamosvojil, ni pa je osvobodil. V kakšni meri je to posledica okuženosti z udbo-komunističnimi kadri in dolomitskim duhom, bo stvar bodočih zgodovinskih analiz. Trenutno vse nihajo od nekritične hagiografije Demosa, do degutantnega revizionizma Boža Repeta in tovarišev, ki zasluge za samostojno Slovenijo pripisujejo Milanu Kučanu, ZK in SDV. Sam si bom tokrat vzel svobodo razmišljanja in izvedel vajo iz alternativne zgodovine – Kaj pa če…?

Demos, podjem voden s strani ZK in SDV?

Naredimo miselni eksperiment. Nahajamo se na Tomšičevi 5, sedežu CK ZKS leta 1988. Socializem je v zadnjih vzdihljajih, nezaposlenost narašča, Jugoslavija se sooča z visoko inflacijo, vedno glasnejše so zahteve po liberalizaciji in demokratizaciji, 57. številka Nove revije je postavila jasno zahtevo po vzpostavitvi samostojne Slovenije. Jasno je, da enostrankarski sistem ne more preživeti, potrebne so spremembe, če želijo partija in komunisti fizično preživeti. Zaživi ideja o sestopu z oblasti. A sestop je samo utvara, spremeniti je potrebno vse, da se ne bo spremenilo nič. Za komuniste ni nič bogokletnega, če dovolijo večstrankarski sistem, samo da ohranijo nadzor in dejansko oblast. Parlamentarna demokracija je zanje zgolj transformacija SZDL modela pluralizma samoupravnih interesov. Pogled na zahod jih prepriča, da potrebujejo krščanske demokrate, ljudsko stranko, socialdemokrate, zelene in liberalce. In voilà ustanovijo SDSS, Kmečko zvezo, SKD, Zelene, SDZ, ZSMS pa prevzame liberalni habit. Ostalo je zgodovina zadnjih 30 let.

Kakšni so dokazi, da živimo v navidezni resničnosti slovenske demokrature? Vsi so posredni. Vprašajmo se, kateri vidnejši politik Demosa ni bil član Zveze komunistov in/ali sodelavec SDV? Bavčar?, Bučar?, Janša?, Jambrek?, Peterle?, Rupel?, Podobnika?, Plut?, Zagožen?.

Zveza komunistov ni bila organizacija skavtov, SDV pa ne Karitas. Obe sta bili zločinski organizaciji. Ne trdim, da so bili vsi člani ZK in sodelavci SDV zločinci, so se pa s sodelovanjem identificirali z njenimi cilji, zavarovanjem monopola ZK. Trdim, da razmišljujoča, normativno integrirana oseba, s sposobnostjo razlikovanja med dobrim in zlim, ni bila članica ne ZK in ne sodelavka SDV.

Tu se skriva odgovor, zakaj je France Bučar grozil, da lahko lustracijo izvedejo samo preko njegovega trupla. Kot stari OZNovec bi po lustraciji postal politično truplo. Podobno kot drugi vidnejši politiki Demosa. Verjamem, da je bila večina komunistov oportunistov, a težko verjamem, da so po 1989 taisti oportunisti postali prepričani demokrati. Pravih Savlov, ki bi postali Pavli, je malo. Zelo malo. Težko verjamem, da so bili nagneteni ravno v Demosu.

Demos je moral propasti po tem, ko je izvedel projekt osamosvojitve. Izvedbe družbene transformacije mu komunisti niso mogli dopustiti, ker bi to pomenilo dejansko izgubo oblasti. Z distance tridesetih let je potrebno Milanu Kučanu dati priznanje, uspelo jim je spremeniti vse, da se ni spremenilo nič. Uresničili so napotek Kučanovega mentorja Staneta Dolanca iz 1972 »Povsem jasno je, da smo komunisti v tej državi na oblasti. Če ne bi bili mi, bi bil nekdo drug. Za zdaj tega ni in tega tudi nikoli ne bo.« Demos pri tem, da je rdeča pošast preživela in v 2019 dobro uspeva, ni nedolžen. Ali je njegov polom pripisljiv naši nesposobnosti, ali manipulativni spretnosti Kučana in tovarišev, bi morala dati kakšna poglobljena zgodovinska študija. Glede na stanje slovenskega zgodovinopisja se bojim, da bomo čakali nadaljnjih trideset let.

Delite naprej