Oprostilna sodba Milka Noviča nas je zopet spomnila na porazno stanje slovenskega pravosodja. Kalvarija dr. Noviča in njegove družine nas opozarja, da globoka država lahko leta dolgo brez dokazov preganja navadnega državljana. Grozljivo.

Samo od sodnika z integriteto in ostankom etike kot je Zvezdan Radonjić je bilo odvisno, ali bi se kafkovski proces, kot je bil Novičev, končal kot osebna in družinska tragedija. Sodnik Radonjić pa je storil še več, kot notranji deležnik pravosodja je razkril to, kar nas je večina vedela že dolgo; slovensko pravosodje je skorumpirano, pristransko in politično odvisno, ugrabljeno s strani globoke države. Za nastavitev ogledala smo Radonjiću lahko hvaležni. Zelo hvaležni.

Porazne razmere v pravosodju

Kako pojasniti porazne razmere v pravosodju? Prvi razlog je odsotnost lustracije. Očitno se je leta 1990 izhajalo iz podmene, da z vlogo sodstva v totalitarni Jugoslaviji ni nič narobe in da bodo sodniki, ki so navdušeno služili totalitarni ureditvi lahko z enako privrženostjo služili tudi novi, liberalno-demokratski v samostojni Sloveniji. Posledično je bila vzpostavljena polna kontinuiteta s sodstvom v bivšem režimu. Kako neodvisno in čemu zavezano je bilo sodstvo v socializmu je lepo pojasnil zaslužni profesor Univerze v Ljubljani Ljubo Bavcon: »Glavna naloga prava ni pregon kriminala, zaščita poštenih državljanov in podobna malomeščanska slepila, ampak varovanje konkretnega družbenega sistema in družbenih odnosov, torej v našem primeru v marksizmu zasidrane družbe z vodilno vlogo partije in delavskega razreda.« Bavconovskemu pravosodju je omogočeno, da ovaja, toži in sodi brez zakonske osnove in celo proti zakonu. Načelo zakonitosti in ustavnosti ga ne sme omejevati, človekove pravice pa so tako meščanska prevara.

Leta 1990 naj bi se sodniki tako odpravili na svojo pot v Damask in se preobrazili iz Savlov v Pavle. Čez noč naj bi postali neodvisni. Ne samo v zunanjem oziroma institucionalnem smislu, ki se nanaša na materialno neodvisnost in nevmešavanje drugih vej oblasti v konkretne sodne postopke, ampak zlasti v notranjem oziroma normativnem smislu, ki od sodnikov zahteva nepristranskost, moralno avtonomijo, zavezanost človekovim pravicam in predanost vrednotam liberalne-demokracije. Čeravno sta konvertitstvo in oportunizem pri nas splošni značilnosti in celo pojmovani kot kreposti, dvomim o verodostojnosti opisane idejne preobrazbe. Na preprost način to pojasni pregovor, da starega psa ne moreš naučiti novih veščin.

Oblačenje v Titove pionirke in stevardese Adrie

Optimisti so morda pričakovali, da bo kljub odsotnosti lustracije čas opravil svoje in da bo pomlajevanje sodništva oziroma zamenjava generacij zagotovila notranjo neodvisnost. Velika zmota. Starejši sodniki vplivajo na mlajše, ko z zasedanjem najvišjih položajev v sodstvu oblikujejo sodno prakso in pravno kulturo ter z negativnim kadrovskim izborom perpetuirajo totalitarno poškodovanost. V takšnih razmerah se ne čudim, da se hormonsko neuravnovešene petdesetletne sodnice ukvarjajo s travestijo, oblačenjem v Titove pionirke in stevardese Adrie.

Iz opisanega sledi, da je slovensko pravosodje težko popravljivo. Sodniki neodvisnost zamenjujejo z neodgovornostjo in nepripravljenostjo na sprejemanje kritike. Za tiste pravnike kot je na primer Blanka Žgajnar, ki kontinuirano kršijo človekove pravice, tožijo ali sodijo v nasprotju z ustavo in zakoni, v slovenskem pravosodju ne bi smelo biti prostora. Zvezdan Radonjić je naredil prvi korak, kot sodnik je podal diagnozo, neprijetno. Za uspešno terapijo pa en Radonjić ne bo zadoščal. Stvari se ne bodo uredile same od sebe, pravosodje je nezmožno samopopravila. Potreben bo zunanji poseg, s strani politike in civilne družbe. Več kot bo radonjićev, lažje bo delo.