Pokojni Justin Stanovnik je imel prav, Slovenci smo totalitarno poškodovan narod. Po skoraj treh desetletjih samostojnosti se zdi, da nismo na poti ozdravljenja. Nasprotno, vračamo se v preteklost, v obdobje pred letom 1991.

Vseprisotni sta balkanoidna jugonostalgija in poizkusi rehabilitacije socializma. Da je položaj še slabši, je oboje v skladu z globalno modo nadgrajeno z ideologijo LGBT+P in multikulti kultom. Postajamo vedno bolj bolna družba, družba. kjer je abnormalnost postala nova normalnost. Družba, kjer so vse oblike izprijenosti postale kreposti. »Kreposti«, ki jih kmalu ne bo več dopustno kritizirati. Vzpostavlja se miselna glajhšaltunga, izrisujejo se obrisi mehkega totalitarizma, mokrih sanj izrojene levice po vzpostavitvi orwellovskega Ministrstva resnice. Eden od »ministrov resnice«, tj. sodnik Ustavnega sodišča RS, naj bi na predlog predsednika države Boruta Pahorja postal Rok Čeferin. Gre za enega najglasnejših zagovornikov omejevanja svobode govora in kriminalizacije sovražnega govora pri nas. Oznovskemu metuzalemu Ljubu Bavconu se mora smejati, bavconovstvo bo preživelo, Čeferin je zagotovilo za to.

Izvolitev Čeferina za sodnika Ustavnega sodišča bo še eden izmed udarcev pravni državi. Pustimo ob strani dejstvo, da če odpreš konzervo iz nje skoči eden izmed članov družine Čeferin. Zanemarimo klientelistično mrežo, ki bo sedaj segala od odvetniške pisarne, Evropskega sodišča za človekove pravice do Beethovnove 10. Problem je, da Borut Pahor predlaga človeka, ki ne razume, da živimo v ustavni demokraciji in da nam Ustava zagotavlja svobodo misli, svobodo pisane besede in zlasti svobodo govora. In tak človek naj bi postal varuh ustave in branitelj v njej zapisanih svoboščin.

Svoboda govora je pri nas na udaru že nekaj let. Levičarji želijo s pomočjo vsiljevanja politične korektnosti in sovražnega govora iz javnega prostora izločati posameznike, ki nasprotujemo vsiljevanju njihovega multikulturnega cum LGBT+P zgleda in si drznemo dvomiti o svetih kravah jugosocializma. Politična korektnost je domislek stalinistov iz tridesetih let 20. stoletja. Pri nas pomeni ne odstopati pretirano od »pluralizma samoupravnih interesov«. Pomeni biti na liniji. Liniji komijev seveda. Podobno je s sovražnim govorom. Sovražni govor ni nič drugega kot terminološka nadomestitev nekdaj zloglasnega 133. člena Kazenskega zakonika. Je vse, kar ni všeč levičarjem. Če Zemljariču rečeš udbaš, Zveru komunist, LGBT+P ideologijo poimenuješ pedroljubje ali podvomiš, da afriški migranti rešujejo naš pokojninski sistem, si pri nas obtožen sovražnega govora. Prišli smo tako daleč kot ugotavlja ameriški ekonomist Thomas Sowell, da je izustenje resnice postalo družbeno nesprejemljivo. Ima prav, resnica je postala sovražni govor. Sicer razumem, da je na primer tovariš Zemljarič, ko je soočen s svojimi preteklimi zločini, lahko užaljen. Resnica boli. A priznati pravico ne biti užaljen, predstavlja konec svobode govora. Svoboda govora najbrž ni namenjena samo pogovorom o nogometu. Pomeni, da lahko trdimo, da sonce vzhaja na vzhodu in ne na jugu, kot bi nas radi prepričali levičarji.

Neodobravanje, zavračanje, prezir in sovraštvo so popolnoma normalna čustva. Eni ne marajo Avsenikov, drugi Slakov, tretji nogometa, četrti muckov, peti svinjske masti, šesti vlomilcev, sedmi nezakonith migrantov, osmi pedofilov. V družbi, ki resno misli s svobodo govora, lahko takšna čustva tudi svobodno ubesedimo in izrazimo. Črta ločitve med izražanjem vrednostnih sodb in sovražnim govorom je po mojem zelo jasna, pozivanje k nasilju in suspenzu liberalno-demokratske ureditve. Pa še to bi moralo biti podvrženo preizkusu ti. »jasne in grozeče« nevarnosti kot se je v kontekstu uresničevanja prvega amandmaja ustave uveljavil v ameriškem pravoznanstvu in ga izkazuje celo sodna praksa procesiranja kaznivih dejanj po 297. členu našega Kazenskega zakonika.

Levičarji na takšno umevanje svobode govora ne pristajajo. Jemljejo si vlogo varuhov javne razprave, filozofov vladarjev, ki bodo nam, normalnim, natikali nagobčnike. Svoboda govora naj bi v skladu z načelom marcusijanske represivne tolerance veljala samo za njih. Rdečim zvezdoljubom naj bi bilo tako v imenu svobode govora na nekrofilskih seansah omogočeno obujanje Tita od mrtvih, pedroljubom pa razsajanje po Ljubljani in Mariboru na nekakšnih »paradah ponosa«. Po drugi strani naj bi tisti, ki nasprotujemo uresničevanju LGBT+P multikulti agende Soroševih plačancev molčali, ali pa tvegali ovadbe zaradi sovražnega govora.

Vsa prizadevanja levice po omejevanju svobode govora, pranju možganov in zapiranju javnega uma so precej jalova. Njihovo multikulti LGBT+P oznanilo ima vse manj vernikov, Overtonovo okno dopustnega diskurza se širi, družbene prepovedi padajo. V obupu se zatekajo k etiketiranju drugače mislečih. Oznake nacist, fašist, homofob, ksenofob, rasist so se v celoti izvotlile, jezik izpraznil. Če se kot moški ne navdušuješ nad moškimi zadnjicami, te levičarji označijo za homofoba. Če ne želiš, da nezakoniti migranti, Evropo spremenijo v Afriko, si rasist. Če dojenje psa razumeš kot pojavno obliko polimorfne perverznosti in ne kot visoko umetnost, si provincialni zarukanec. Kot tak si v maniri obračunavanja s sovjetskimi disidenti označen za mentalno moteno osebo ali mesečniškega neoliberalnega fašista.
Dobra družba je svobodna družba. Temelj svobodne družbe pa je svoboda govora. Ne pustimo, da nam jo čeferini vzamejo.