Razmišljanja o spremembah volilnega sistema so stalnica v političnih razpravah pri nas. Razmislek o ustreznosti obstoječega proporcionalnega volilnega sistema z razmeroma nizkim, 4% vstopnim pragom, je v luči obupnega stanja slovenske demokracije smiseln. Izbira volilnega sistema ima pomembne posledice. Vpliva tako na strukturo političnega prostora, na stabilnost vlade in na volilno obnašanje državljanov. Zgolj 52,64% volilna udeležba na zadnjih volitvah v DZ, razdrobljenost političnega prostora s kar 9 parlamentarnimi strankami in posledično neučinkovita vlada s petimi koalicijskimi in eno nadkoalicijsko stranko pomenijo, da veljavni volilni sistem verjetno ni optimalen. Ozdravitev slovenske demokracije bo zato težko dosegljiva brez temeljite spremembe volilnega sistema.

Kakšen bi bil optimalen volilni sistem? Pitijski odgovor, precej drugačen od sedanjega. A ne nujno večinski. Proces oblikovanja boljšega volilnega sistema zahteva tako diagnozo obstoječega kot temeljit razmislek o želenih lastnostih novega. Obstoječi volilni sistem je absurden. Kako na primer pojasniti, da je za izvolitev poslanca Desusa Ivana Hršaka v volilnem okraju Hrastnik zadoščalo samo 373 glasov, najuspešnejši poslanec v državi, Janez Janša, pa jih je v volilnem okraju Grosuplje prejel kar 7.020. Ivanu Hršaku je tako za izvolitev zadoščala samo dvajsetina glasov Janeza Janše. Tudi upoštevajoč različno velikost okrajev, ki je zaradi neenakosti teže glasov sama po sebi problematična in po sodbi ustavnega sodišča neustavna, gre za v nebo vpijočo anomalijo. Nje razsežnost postavlja vprašanje demokratične legitimnosti podeljenih poslanskih mandatov. Hkrati je opisana igra številk povprečnemu volivcu nelogična in težko razumljiva. Sam volilnim nevednežem te rezultate pojasnim s tem, da dejansko primarno volijo stranko in zgolj posredno konkretnega kandidata.

Prednost proporcionalnega volilnega sistema, kakršen je slovenski, je, da razmeroma dobro agregira in prezrcali politične preference volivcev v poslanske mandate. S tem zadosti eni od temeljnih želenih načel volilnega sistema, načelu pravičnosti. Sistem, ki z Droopovim količnikom deli mandate na ravni volilnih enot, z d’Hondtovo formulo pa preostanke glasov razdeli med volilnimi enotami, ima za posledico sorazmernost podeljenih mandatov deležu oddanih glasovnic. Povedno je, da je zmagoviti stranki SDS s 24,92% glasov pripadlo 25 oziroma 28,04% vseh mandatov, zadnjeuvrščeni stranki SNS s 4,17% glasov 4 oziroma 4,54% mandatov. Bonus za zmagovalca volitev je bil ob lanskih volitvah v DZ minimalen, dobre 3 odstotne točke. Če to primerjamo s povprečji za večinske sisteme za države EU, ki znaša 12,5 odstotnih točk, ugotovimo, da sistem sicer zagotavlja sorazmernost, a za ceno težjega oblikovanja vlade.

Nestabilnost in neučinkovitost vlade je ena izmed težko izogibljivih posledic proporcionalnega volilnega sistema. Sistem namesto duopola, ki je običajno posledica večinskega volilnega sistema, vodi v oligopolno strukturo političnega prostora, z večjim številom manjših strank. Na lanskih volitvah se je v državni zbor uvrstilo kar 9 strank, z eno samo dominantno stranko. V takšni zastavitvi je oblikovanje trdnih koalicij, ki bi lahko učinkovito vladale in uresničevale predvolilne programe, otežkočeno. Obstoječemu volilnemu sistemu lahko pripišemo nemalo zaslug za tiranijo statusa quo. S proporcionalnim sistemom vzpostavljena oligopolna politična struktura je po svoji naravi konservativna, nenaklonjena spremembam. Uvedba večinskega sistema bi na problem nestabilnosti in neučinkovitosti izvršne oblasti lahko delovala dobrohotno. A v nasprotju z zagovorniki večinskega sistema sem prepričan, da bi koristil tranzicijski levici. Res je sicer, da je lanska zmagovalka volitev zmagala v kar 74 od 88 okrajev, a iz tega sklepati na enako uspešnost ob večinskem volilnem sistemu predstavlja zagrešitev hude kategorialne napake. Uvedba večinskega sistema bi privedla do zelo hitre duopolizacije političnega prostora, poenostavljeno rečeno na socialiste in antisocialiste. Predpostavljati, da se leve stranke ne bi povezale, je naivnost brez primere.

Večinski volilni sistem ni splošno zdravilo za bolezni našega političnega prostora. Veliko želenih lastnosti, ki jih prinaša večinski volilni sistem, bi dobili z dvigom vstopnega praga. Že dvig za eno odstotno točko, bi bil dobrodošel. Zmanjšali bi število parlamentarnih strank in zvišali bonus zmagovalcem volitev. Z uvedbo preferenčnega glasu, ohranitvijo volilnih enot in ukinitvijo volilnih okrajev, bi izboljšali vpliv volivcev na izbiro poslancev. V Domovinski ligi, čeravno še nismo parlamentarna stranka, podpiramo natanko to; uvedbo preferenčnega glasu, ukinitev okrajev in ohranitev 8 + 2 volilnih enot.