DOPUST

In pride dolgo pričakovani čas, ko zaklenem pisarno, z novo varnostno ključavnico, ker mi je bilo tik pred dopustom prav prijazno vlomljeno. Zapustim vse svoje stranke, vsako za platnicami njenega spisa, vsako z opozorilom, da v primeru, če bi se kaj res hudega zgodilo, pokliče. Globoko vdihnem in ugotovim, da pravzaprav ne vem, ali naj bom dobre volje ali naj bom zaskrbljena.

Poletje je čas, ko se Slovenija sprazni Slovencev, letos pa bo očitno tudi čas, ko ne bodo prišli turisti, temveč ljudje, ki bodo vnesli nered, prinesli bolezni, nasilje in ki jim bomo plačevali nastanitev z našim denarjem in jih, hočeš nočeš, obdržali. Avstrija, Italija, Madžarska so namreč zaprle meje. V Trst je prišel Salvini, človek, ki ga lahko samo spoštujem, četudi njegovo zavzemanje za Italijo škoduje moji državi. 

Kakšna bo Slovenija po slabih dveh mesecih, ko se bom vrnila?

Že sedaj je center Ljubljane praktično zaseden z migranti, kraje denarnic, telefonov, nadlegovanje, o vsem tem mi pripovedujejo stranke.
Zanima me na primer, ali bo policija vzela v reševanje pritožbo ob lastnem, mogoče celo zapovedanem nedelu, ker, kljub temu, da ji je oškodovanka prinesla print screen lokacije ukradenega mobitela in je bil le dobrih 10 minut hoda od policijske postaje, tega policija ni šla iskat. 

Zanima me, ali bo prijazen kriminalist, ki mi je povedal, da žal gospodarskega kriminala nima kdo reševati, saj so vsi zasedeni z varovanjem meje, prišel spočit z dopusta ali bo še naprej deprimiran in obupan nad stanjem v policiji?

Zanima me, ali bo predsednik vlade govoril, da v resnici ni tako, kot je videti in da je v resnici boljše.

Zanima me, ali bo vodstvo Evropske unije zadnje v njeni zgodovini, ali bo vsaj malenkost boljše od naravnost zločinskega, ki je uspelo v petih letih bolj ali manj urejeno in varno Evropo spremeniti v balkanski lonec?

Zanima me, ali bo minister za zdravje ugotovil, da je zdravstvo padlo na celi črti in da vsak, ki preživi zdravljenje v bolnišnici, lahko reče, da je imel srečo. Mogoče z zdravnikom, mogoče z medicinsko sestro, mogoče je samo tako odporen, da ne podleže navkljub nezdravljenju ali neorganizaciji dela v bolnišnici. Ko delaš z ljudmi, hočeš nočeš, jaz pa celo hočem, izveš marsikaj. Izveš, kako kaotično stanje je po slovenskih bolnišnicah, presenečen ugotoviš, da specialist predpiše zdravilo, ki ga navkljub dodatnemu in obveznemu zdravstvenemu zavarovanju mora bolnik plačati. Pri čemer ne obstaja drugo nadomestno, enakovredno zdravilo.

Zato je letos odhod na dopust pravzaprav odhod s kamnom v želodcu.

Odhod, ko te znanci opozarjajo na ravnanje naše policije na mejnem prehodu, ki te pregleduje, mimo meje pa se dnevno sprehodi do 1.000 migrantov, pred katerimi si zatiskajo oči in upajo, da jih tudi Italijani ne bodo videli. Letošnji dopust je čas, ko zapustiš dom in ne veš v kaj se boš vrnil. Ko pravzaprav ugotoviš, da sta dva meseca sicer kratko obdobje, vendar v današnjih turbulentnih časih lahko spremenita tvoje življenje za vedno . 

Verjetno se vsi spominjamo občutka, ko smo naredili kakšen težak izpit, pričakovanega veselja pa ni bilo. Bila je samo neka čudna praznina.
Tako se počutim sedaj, ko odhajam na dopust, ki sem ga dolgo čakala, do zadnjega dne na obravnavah in ni od nikoder občutka sreče, temveč le občutek praznine in strahu. Kaj se bo zgodilo? Kaj so nam naredili? Kako so nas lahko tako prevarali? »Migrantski žep«, besede, na katere so in smo nekateri opozarjali, ostali pa so se zabavali in se norčevali. Migrantski žep je danes dejstvo. In ta žep je verjetno edini, ki ga nočemo imeti in nočemo v njem biti. Drugačen je kot žep, poln denarja, o katerem smo včasih sanjali. Bo jesen še naša in ali bo prišla kdaj tista prava pomlad, tista, o kateri so nam govorili stari starši in starši in o kateri mi govorimo svojim otrokom in vnukom? 

Med tem časom pa naš PV zmaguje v namišljeni bitki na Menini planini, na planini, ki je pripadala menihom in dobila po njih tudi ime, in verjame, da nekako bo, ker če ne bo tako, bo pa kako drugače. In konec koncev smo vsi lahko jutri že mrtvi!

Zato njemu ni potrebno nič storiti, pravzaprav mu niti misliti ni potrebno, kot je nedavno sam povedal.

Menite, da me je neupravičeno strah? 

Lucija Šikovec Ušaj