Ko sem bila otrok, sem izredno rada brala. Včasih sem šla v šolsko knjižnico in se na poti domov usedla na kamnito ograjo in prebrala knjigo do ure, ko se je šolska knjižnica zapirala, tako da sem jo lahko pravočasno vrnila.

Redno sem se udeleževala »bralne značke« in bila vedno pripravljena na govorne vaje. To je bilo do konca četrtega razreda. Potem me je mama, ker sem se več kot očitno dolgočasila v šoli, prepisala na klasično osnovno šolo, kjer se je moja ljubezen do šole spremenila v šolo življenja. Na vprašanje, za koga nas je komunistična država vzgajala, sem odgovor dobila šele v kasnejših letih. Vzgajali so nedvomno intelektualno elito, saj je bil pogoj za vpis, da si bil odličen v vseh prejšnjih razredih. In tako sem iz skupine najbolj uspešnih vseh ljubljanskih osnovnih šol zdrsnila v povprečje, včasih povsem nerazumljeno nizko ocenjena. Da so se nekaterim dogajale krivice in šikaniranja, smo vedeli, vzroka nismo poznali. V starosti med 10. in 14. letom ne razumeš, kaj te dela tako drugačnega od drugih in zakaj si tisti, ki ga ima neka učiteljica ali profesorica na piki. Kazni so bile za današnji dan drakonske. Zaradi svinčnika, ki mi je padel na tla, sem morala stati na eni nogi vso šolsko uro ipd. Nekateri so si privoščili vse, drugi smo morali znati več, da smo bili ocenjeni z manj. Ob nekem srečanju, mislim, da 40 let kasneje, sem presenečena ugotovila, da je večina mojih sošolcev pristala na skrajni levi strani političnega spektra. Nekatere sem videla celo na TV posnetku ob dogodkih na Kotnikovi, ko so stali za sadisti s katanami. Otroci, ki so bili vzgajani za smetano komunistične družbe, se le niso izneverili. Vendar ne vsi. Sošolec, moj sokandidat Marko Oblak, je po več desetletjih ugotovil, da ni sam.

No, kakorkoli, v tistih časih sem morala prenehati s prekomernim branjem in se posvečati redu, ki so nam ga vbijali v glavo. Ne vem, kdo je bolj trpel, moja mama, ki je zaradi mojega vedenja bila vsak teden v šoli, ali jaz, ki nisem znala razložiti, da se lahko »tovarišice« na ulici razveselim in ji namesto resnega »zdravo« rečem, »o, živijo«. Ukori so padali kot za stavo, nadaljevali so se tudi v gimnaziji, na srečo jih resno več ni jemala niti mama, kateri so bili pravzaprav namenjeni. Ko sem pregledala knjigo Romana Leljaka, sem našla veliko mojih »mučiteljev« med aktivnimi sodelavci SDV, tako da sem danes povsem mirna. Od petega razreda dalje je bilo jasno, da sem za socialistično elito izgubljen kader. Kader, ki se bori za svoje pravice in za pravice drugih tudi za ceno preštevilnih ukorov, da imam določeno mesto v čredi in da imam vpliv, ki ni skladen s partijsko linijo.

Vendar, da se vrnem k moji veliki ljubezni. Knjige, s katerimi sem preživela čas svojega otroštva, kadar s fračo in nožem v družbi fantov nisem divjala po Prulah. Kar vam pravzaprav želim povedati, je, da se še danes spominjam pravljice o dveh sestrah, ena je bila dobra in ko je govorila, so ji iz ust letele vrtnice, druga je bila hudobna in ko je spregovorila ta, so ji iz ust prišle žabe in kače. Ilustracija, ne spominjam se, čigava, je bila tako nazorna, da se mi po več kot pol stoletja vrača pred oči. Posebno. ko gledam določene politike. Tiste, ki govorijo o sovražnem govoru, ki ga očitajo drugim in hkrati uvajajo cenzuro. Pri njih se mi prikaže slika sestre, ki bruha kače in žabe. In presenečena sem, da je ta slika tako jasna po tolikih desetletjih.