Fašizem, nacizem, vašizem in našizem 

Levičarski politiki nenehno obkladajo svoje politične nasprotnike s klišejskim stigmatiziranjem »fašist« ali »nacist«. No, včasih tudi s »klerofašist« ali »nacifašist«… Po drugi strani so desni, konzervativni politiki udarili nazaj z »levim« fašizmom. (Pri tem je zanimivo, da ne uporabljajo sintagme »levi nacist«, saj so jo »nacisti« že sami skovali, če prav izgovorimo ime: nacionalni-socialist)…

Premislek o tem, kako se takšno obkladanje obnese, je po moje kar nujna reč. Namreč človek dobi občutek, da je v vrtcu: se spomnite, ko smo na žalitev odgovorili s: »to si pa ti«?
Izraz fašizem (fasci) izhaja iz italjanske nacionalistične politike, ki je nastala kot reakcija na različne komunistične poskuse transformacije Italije.
Ste v šolah slučajno kdaj slišali za Biennio Rosso? Gre za dvoletno obdobje intenzivnih socialnih konfliktov v Italiji med 1919 in 1921, v katerih so bili seveda glavni protagonisti komunisti, ohrabreni z uspehi sovjetov, ki so malo prej, 1917 izvedli puč v Rusiji. Anarhist Errico Malatesta, komunist Antonio Gramsci, socialist Menotti Serrati in mnogi drugi levi revolucionarji Italije so, kljub notranjim nesoglasjem, povzročali pravo norišnico. Po italijanskih mestih je v različnih tovarnah potekalo stotine štrajkov, v javnih prostorih so bile demonstracije, medsebojni boji različnih frakcij. Gospodarstvo v razsulu, vojna ravnokar končana, a vse v frenetičnem vzdušju nenehnih štrajkov in demonstracij tik pred revolucijo…

Če preberete življenjepise teh ljudi, vidite, da so komunisti bili ves čas v pripravah za revolucijo. Serrati je bil s Socialistično partijo Italije aktivni član Kominterne že od 1915 (Zimmerwaldska konferenca v Švici). Gramscija je Lenin posebej podpiral po ustanovitvi časopisa L’Ordine Nuovo (Novi red) kot najbližjega boljševikom. Gramsci je bil tudi 1922 v Moskvi kot predstavnik Komunistične partije Italije (to so ustanovili Januarja 1921). Prav tako je podpiral Arditi del Popolo, nasilno frakcijo komunistov, ki se je bojevala proti nacionalistom, »črnosrajčnikom«.

Skratka, v tem vrenju komunističnih, socialističnih in anarhističnih idej se je izgubljala Italija kot država. Kot enotna kulturna in politična tvorba. In pomembno je morda tudi to, da so se mnogi zavedali njene krhkosti, saj se je združila v eno državo le dobrih 50 let pred tem dogajanjem (1861). 

Konec leta 1921 (torej 10 mesecev po ustanovitvi Komunistične partije Italije) se je ustanovila tudi Fašistična stranka, katere ideje so bile v bistvu zelo blizu socialistom. (Fašistični manifest je nastal dve leti pred tem in dobrih 70 let po Komunističnem manifestu: https://en.wikipedia.org/wiki/Fascist_Manifesto )

Naj tukaj poudarim, da na slovenski Wikipediji ni moč najti Fašističnega manifesta v slovenščini! Človek se res čudi- le zakaj?) V nekem kratkem videu se youtuber Marko Žerjal zafrkava in sprašuje predstavnike Levice o tem, koliko so jim blizu te ideje. In ker ne vedo, da citira fašistični manifest, so vsi precej navdušeni (https://www.youtube.com/watch?v=HptqZJDll1o&feature=youtu.be ).
Torej v zgodovinskem kontekstu vidimo, da je v idejnih bojih po 1. svetovni vojni italijanski fašizem bil reakcija na revolucionarne tendence levice. Večina levih strank je imela močno podporo Sovjetske zveze. Zaradi neusklajenosti in strankarskih bojev levičarjev je bila najbolj uspešna združevalna sila nacionalistična smer zmernega socializma Benita Mussolinija. Zakaj? Predvsem zato, ker je stavila na povezanost Italijanov: torej povezanost naroda, nacije.

Naj poudarim tukaj, sredi kolumne, da nisem niti slučajno fan fašizma ali Mussolinija ali kakršnega koli nedemokratičnega režima. Toda: ali res kdo misli, da bi bilo žrtev manj, če bi v Italiji uspeli zmagati Gramscijevi komunisti ali pa Serratijevi socialisti, člani Kominterne? 

Če kdo res misli tako, naj si pogleda neskončne sezname pobitih, izstradanih, v gulagih izginulih ljudi po državah, ki so uspele z nasilnimi puči uvesti komunistične totalitarne režime… Fašisti v Italiji tem klavcem niso segli niti do kolen.

Skozi to optiko je potrebno pogledati tudi na Slovence v Italiji: zakaj bi večina Slovencev takrat podprla striktno nacionalno usmerjeno narodno stranko Italijanov? Kot vsi tujci v nacionalnih državah so večinsko podpirali tiste politične opcije, ki so slabile gostiteljski narod. Torej so večinsko podprli take stranke, ki so bile v osnovi internacionalistične. Zakaj? Ker niso bile primarno italijanske. In take stranke so imele vse enaka, socialistično-komunistična izhodišča.

Stranke sredine so bile seveda bolj »italjanske« kot pa internacionalne socialistične in komunistične stranke. Kakšna bi torej bila torej logična razlaga, zakaj so fašistične oblasti bile skrajno previdne, ko je šlo za Slovence? (V tem pogledu tudi zanimivo vprašanje: ali so Avstrijce na južnem tirolskem obravnavali zelo drugače? No, vsaj za sabo so imeli neko nacionalno državo, česar Slovenci nismo imeli do 1991.)

A mi živimo v času, ko je beseda »fašizem« MEME. Je bila toliko-tisočkrat povedana in napisana na način nevrolingvističnega »sidranja«, da je pridobila poseben pomen. Uokvirjena z nabito zalogo negativnih čustev, da sproža le še negativna čustva. In predvsem je namenjena temu: sprožiti verigo negativnih čustev. 

Taki besedi rečemo »code word« ali »meme« ali, če se potrudim to opisno prevesti: »sprožilec čustveno pretiranih reakcij«. Take besede onemogočijo nadaljnjo racionalno misel. Ustavijo pogovor. Ker: ko rečeš »fašizem«, je podobno kot bi rekel »satan«. Racionalni vpogled v zgodovinske okoliščine se tukaj neha. Preidemo v mit: v verovanje in zmerjanje.

Takšno nevrolingvistično »sidranje« so skozi celo povojno obdobje (že prej ruski komunisti- pri tem je imel veliko zaslug Trocki) namenoma sprožali skozi vse medije po celotni Evropi. Sovjetska zveza je svojim agentom svetovala, da morajo reagirati in stigmatizirati svoje ideološke nasprotnike z besedo »fašist«. Kajti v njihovem interesu je bilo, da se fašizem (ter nacizem- tu ne nastopa pravo ime »nacionalni socializem«) pojavlja kot nekaj absolutno slabega.

Celo znani Umberto Eco se je 1995 potrudil dati temu sidranju nekaj svoje slave. Napisal je tekst Večni fašizem, v katerem je do potankosti opisal … komuniste. Celo pri »tradiciji« ni imel sreče, saj vsi vemo, da so imeli vsaj do 80tih raje socrealizem od modernizma…

In spet: naj omenim še enkrat, da NE navijam za mussolinijevski tip politike. A v času, ko nam krojijo usodo sorosevski politični agenti, ki skozi nevladne organizacije in politiko levičarskega anti-nacionalizma organizirajo raznarodovanje Evrope, postajam sam veliko bolj narodno občutljiv in ozaveščen. Do te mere,  da bi celo sprejel večjo mero avtokracije kot je običajna za demokratično obliko vladavin, če bi vedel, da bo res zaščitila Slovence kot narod. 

Ob dvigu italjanskega narodnega in nacionalističnega sentimenta so se Slovenci združevali zaradi slovenstva. Ampak pri nas so to najbolj znali uporabiti komunisti. Ne le uporabiti, temveč zlorabiti. Najprej že takoj s tem, ko so ubili najvidnejše predstavnike TIGRa. Med 2. sv. vojno je bilo tudi sicer prvih 1000 žrtev, ki so jih pobili partizani, Slovencev. Italijane in Nemce so še dolgo pustili čisto pri miru….

Ko torej nekdo na desni reče: »levi fašist«, paradoksalno POTRDI »dober namen« antifašističnega boja. Potrdi dober namen partizanov- revolucionarjev- komunistov, ki so pobili najprej 1000 Slovencev do 1942, ne da bi se dotaknili kakšnega okupatorja. Potrdi odločitev za povojna klanja preko 100.000 ljudi po Sloveniji. Ker so to delali »dobri« antifašisti, da bi potolkli »največje zlo«- fašizem. Potrdi njihovo pozitivno vlogo v izvedbi komunistične revolucije, saj bi drugače »lahko imeli tudi tukaj italijansko obliko diktature«- torej »nevzdržni fašizem.« (Ki je, mimogrede, dovoljeval veliko več svobode kot jugoslovanski »socializem«).

In tudi: mnogo več gorja in žrtev so povzročile boljševistične, komunistične in socialistične diktature. Niti primerjati jih ne moremo z državami, ki so vzpostavile diktatorsko oblast italijanskega, torej fašističnega tipa. Komunistične so daleč presegale fašistične tako po številu žrtev, po zverinskih oblikah pobojev, kot tudi po krutosti primeža tajnih policij. In po revščini in razčlovečenem sistemu medsebojnega ovaduštva v socializmu/ komunizmu. In nazadnje tudi po relativnem in absolutnem številu žrtev.

Torej: odsvetujem zmerjanje »levi fašist«. Ker s tem vzpostavljamo navidezno simetrijo tam, kjer je v resnici ni. In ker s tem vedno znova odobrimo »antifašizem« kot nekaj absolutno dobrega, četudi je prinesel v socialističnih revolucijah strahotne poboje, stradanja in trpljenje… danes pa nam prinaša veselo raznarodovanje in razbijanje ulic s strani zamaskiranih antifa idiotov. 

Jiri Kocica