Znano je, da feminizem danes nima več kakšnih tehtnih zahtev. Ne bom se spuščala v podrobnosti te izrojene ideologije, ampak se bom osredotočila na to, kako je feminizem škodoval ženski, družini in družbi.

Feminizem je v šestdesetih letih ženskam »priboril« to možnost, da lahko tudi one živijo brez prevzemanja posledic svojih dejanj. Da lahko hkrati delajo otroke in živijo brez njih. Za to sta v največji meri poskrbela kontracepcijska tabletka in hoteni splav. (Ne vem, če veste, oboje se financira iz vašega denarja.) Abortivne metode pa v svojem temelju delujejo proti naravi. Ubijajo prirojeno materinstvo, skrb in nežnost, ki jih ima vsaka majhna punčka, ko se v vrtcu in doma igra z dojenčki. Te deklice tudi sanjajo o princu na belem konju in najpomembnejšem dnevu njihovega življenja, ko bodo dahnile usodni »da« in se za vedno zavezale enemu moškemu, s katerim si bodo potem ustvarile družino.

Nekje med vstopom v osnovno šolo in diplomo se večina teh sanj razbije. Dobiš mlade punce, ki so vesele, če jih fant po seksu ne odslovi takoj, ampak jim dovoli, da še malo poležijo ob njem. Dobiš dekle, ki je opustilo vsakršno upanje, da jo bo njen moški romantično osvajal, ji kupoval rože, opremljene z nerodnimi ljubezenskimi verzi, ji odpiral vrata in si izmišljeval izgovore, da bi jo lahko prišel pogledat ali ostal v njeni družbi še kakšen trenutek. Tudi pomisli ne več na poroko, ker »zakaj bi potrebovala ta papir, če se imava rada.«

Kako se je to zgodilo? Šola, filmi, glasba in mediji so začeli propagirati lahke odnose, kjer se mladi »spoznavajo,« »raziskujejo« in se malo »zdivjajo.« Ti izrazi so v navednicah zato, ker jih največkrat uporabljajo za opravičevanje in promocijo spolnosti v nekih plehkih razmerjih, ki ne temeljijo na spoštovanju, odgovornosti in zvestobi. Taki odnosi uničujejo temeljne vzorce navezanosti. Ženska namreč ni ustvarjena za menjavanje številnih spolnih partnerjev, tudi moški ne. Navezanost si lahko predstavljamo kot lepilni trak. Ko ga prvič nekam prilepiš, močno drži. Ko ga želiš prvič odlepiti, to ni prav lahka naloga. Če ga moraš odlepiti s kože, tudi zelo boli. Drugič že malo manj prime in tudi manj boli ob odstranitvi. Tretjič, četrtič in vsakič naslednjič pa je le še za okras.

In kaj ima s tem feminizem? Feminizem se je boril proti odpiranju vrat, ker »ženska to zmore sama,« proti nošenju težkih vrečk, »ker lahko tudi to sama,« proti drugim gentlemanskim gestam iz istega vzroka. Proti dvorjenju in osvajanju, ker smo enaki, proti temu, da moški plača, ker tudi ona lahko zasluži svoj denar in ne potrebuje nekoga, da jo financira, in tako naprej in tako naprej. Korak za korakom so bili kriminalizirani vsi deli ljubezenske igre, ki je osrečevala ženske in zadovoljevala njihove potrebe in želje: biti opažena, biti občudovana in oboževana, biti ljubljena in iskana, moškim pa dajala smisel in cilj – osvojiti lepotico in jo imeti ob sebi do konca svojega življenja.

Tako so moški izgubili svoje žene in namesto njih dobili neke emancipirane grozilde, ki moških pravzaprav sploh ne potrebujejo, saj zmorejo vse same. Mnogo takšnih je med profesoricami na FF, FSD, PeF in drugih družboslovnih fakultetah. Te veselo pohabljajo naslednje generacije in nikoli ne naslovijo temeljev svojih globokih frustracij. Kar ni čudno, saj v času njihovega izobraževanja v šolskem kurikulumu ni bilo predmeta Vzgoja za odnose. Zato pa smo zdaj tukaj.

In še kako je feminizem družini vzel mater. Včasih je bilo najbolj logično, da je bila žena doma, skrbela za vzgojo otrok, skuhala in pospravila hišo, da je lahko mož prišel v miren in urejen dom. Otroci so bili doma in mati jih je vzgajala v skladu s svojimi vrednotami in jih naučila osnovnih veščin za življenje. Možu je bila v oporo in tolažbo s svojo milino, ko je po dolgem dnevu utrujen prišel iz službe. In danes? Danes mora še doječega devetmesečnega dojenčka zjutraj odpeljati v vrtec in iti v službo, kjer dela poln delavnik, tako kot vsi ostali. Po osmih urah se vrne v vrtec po detece, ga odpelje domov, tam vse pospravi, skuha in pripravi za naslednji dan. Če ima kakšnega otroka že v šoli, z njim popoldne dela preštevilne domače naloge do poznih ur. Zvečer pa se od nje pričakuje, da bo izpolnila svoje zakonske dolžnosti do moža, ki je prav tako kot ona oddelal svoj službeni urnik, popoldne pa malo počival, ker lahko, ker je pač moški.

Če se komu druga, današnja verzija, zdi napredek in pridobitev za ženski spol, naj se javi, ker bi ga res rada spoznala. Do sedaj nisem še nikogar. Opisana novodobna verzija je pridobitev zgolj za tiste, ki pobirajo davke, saj lahko sedaj obdavčijo še več ljudi, cena in vrednost dela pa je z vstopom žensk na trg dela drastično padla. To je razlog, da danes povprečna družina potrebuje 2 plači, da preživi čez mesec. Pa ne gre samo za denar. Največji problem je dejstvo, da se ženske ob tako napornem življenju nimajo časa ukvarjati še z vzgojo otrok. Posledično jih vzgajajo šole, mediji, ulica in filmi, ki propagirajo razvrat, protidružinske vrednote in LGBT+P ideologijo. In to ni v skladu z vrednotnim sistemom staršev. Tako v družine vnašajo razdor in obračajo otroke proti staršem in ženo proti možu.

Zaradi feminizma smo vsi na zgubi: moški, ženske, žene, možje, sinovi, hčerke, družine in družba. Ni čudno, da se feminizem konča z istimi črkami kot fašizem, nacizem in komunizem. Vse omenjene ideologije v sebi nosijo pečat smrti in uničenje družbe.

Vendar pa ni vse tako črno. Zagovorniki življenja niso bili nikoli številčnejši kot danes. Prav tako se čedalje bolj sliši glas mater, ki so jih pretentali in zavedli, da končati življenje svojemu otroku ni nič takšnega. Začenja se govoriti o škodljivosti kontracepcije in koristih naravnega načrtovanja družine (o tem kdaj drugič. 😉

Čedalje manj žensk se identificira s feminizmom, čedalje več pa si jih želi s pravimi moškimi ustvariti ljubeče odnose, ki temeljijo na vzajemnem spoštovanju, odgovornosti in ljubezni in so okronani z zakonsko obljubo.