Angleži imajo dobro reklo. Charity begins at home. Je večpomensko, a tule bi se lotil le enega, najbolj očitnega in direktnega pomena. Ki bi ga bilo treba vbiti v glavo stotniji naših (in tisočem ne le naših) plačanih »humanitarcev«. Poudarjam, plačanih, ne govorim o prostovoljcih in prostovoljkah, ki iz srca verjamejo v svoje poslanstvo in se ga trudijo udejaniti na lastne stroške in v svojem prostem času.

Že prejšnjič se mi je zapisala navidezna podobnost, pa v resnici globoka različnost med krščanstvom in humanizmom raznih Mirovnih inštitutov in podobnih »nevladnih organizacij«, ki krščanstvo globoko sovražijo. Jezus in njegovi učenci ter nato celotno prvotno krščanstvo so izzvali in na glavo obrnili vrednote tedanjega sveta. S svojim vzorom, s celim svojim premoženjem so sledili veri, ki uči, da po vseh svojih močeh pomagaš soljudem in si na zemlji prislužiš mir v duši, po smrti pa večno zveličanje. Svoje (saj tujega niso imeli) so delili s tistimi, za katere so verjeli, da so pomoči potrebni.

Zdaj smo pa pri nevladnih organizacijah, ki navdušeno pomagajo socialnim turistom pri prehodu meje v Schengen, ne le s pompoznimi izjavami in uzurpiranjem medijskega prostora, temveč s konkretnimi dejanji. Spomnim se slik »humanitarcev« ob prvem napadu ogromne množice na slovensko mejo, kako so se ponosno in bojevito vključili v prve vrste prihajajočih, med katerimi je bilo takrat tudi še nekaj žensk in otrok. Bravo, klap, klap, deset točk za umetniško vrednost. Spomnim se člankov (seveda ne v Delu, Mladini in podobnih transmisijskih medijih poganjkov ene in edine partije), ki so opisovali, kako naši vrli humanitarci že na oni strani hrvaške meje vzpostavijo stik z očitnimi doktorji znanosti, jim dajo navodila glede neopaznega prečenja meje, pa izročijo predplačniški mobitel vodji skupine, da jih pokliče, ko so čez in potrebni novih oblek, hrane, strehe nad glavo in kakršnekoli pomoči. Tudi brezjajčne policije, če si to zaželijo, da bo stvar čim hitreje šla po uradni poti – azil po 8.točki ustreznega zakona, sprejetega 2004 (!).

Toda za razliko od onih prvih, plemenitih kristjanov, so omenjene nevladne organizacije pravne osebe, ki jih brez našega soglasja financira država, torej vsi mi. Kjer solidno plačani sicer nezaposljivi diplomanti neuporabnih fakultet stresajo pomembne besede in porabljajo naš (!) denar za socialne turiste in predvsem lastno socialno varnost. Na noge so se sicer postavile s Sorosevim OSF denarjem, potem pa je smrtonosni starec konec 2014 financiranje prepustil razbohoteni slovenski državi. Oblastniki niso imeli nič proti, saj v tem kroženju denarja kaj ostane tudi med prijatelji.

Naj se še mimogrede obregnem ob lokalni izpostavi globalno aktivnih in resnično humanitarnih organizacij, kot sta Rdeči križ in Unicef. Verjetno sta starejšim še vedno v spominu slovenski aferi tako s prvo kot z drugo. V osamosvojeni Sloveniji brez etičnih vrednot so se »naši« uspeli plasirati na vodilne funkcije tudi tja. Kot v Olimpijske komiteje in še kam. Vse za denar! Če ste že pozabili na akterje, malo pobrskajte po Googlu.

Humanitarnost to neha biti, ko postane služba in posel. Z dobršno merico cinizma in mimo osnovne teme: prava pomoč pomočí potrebnim je tisti kovanec ali bankovec, ki ga občasno spustite konkretnim brezdomcem na preštevilnih koncih Ljubljane in drugih večjih mest. Še večja finančni prispevek Caritasu. Pa prostovoljno delo za pomoči resnično potrebne slovenske državljane. Kdor res hoče pomagati pomoči potrebnim v državah revščine, pa naj na lastne stroške odpotuje tja in pomaga na licu mesta, če hoče opletati s humanitarnostjo. Ne pa s tujim … po koprivah.