Izobraževanje kot drugo ključno orožje slovenske levice

Gotovo še marsikdo pomni začetka osemdesetih in revolucije usmerjenega izobraževanja. Zajelo je kar nekaj srednješolskih generacij. Drugi, mlajši, z Google-om kaj daleč ne boste prišli pri iskanju. Gre za najbolj sporni izobraževalni projekt slovenske partije, pardon, Zveze komunistov Slovenije in njenega Centralnega komiteja ter vodilnih izobraževalcev v njem. Takrat je bil po dveh najbolj izpostavljenih akterjih znan tudi kot projekt Emila Rojca (seveda to ni uporniški ilirskobistriški župan) in Majde Poljanškove. Glej ga zlomka, tudi tega Google ne ve. Kdo bi si mislil…

Ključna ideja je bila, da se mlade v srednjih šolah izobrazi za poklice, najboljši del gre svoja znanja nato lahko seveda bistveno poglobit na fakultete. V javnosti je nastal upor, večina intelektualcev je odločno protestirala proti posledični ukinitvi gimnazij. Takratni študentje eks-gimnazijci smo ob zadovoljstvu, da smo pravočasno ušli tej čudni zgodbi, besno bentili čez bebavost ukinjanja klasičnega in povsod uveljavljenega koncepta. Videli smo težnjo, naj bodo vsi državljani načeloma delavci – fizikalci. Gremo delat v industrijo in na polja, ne lenarit za mize!

Kako skesan je danes moj občutek, ko gledam rezultate diametralno nasprotnega, kulturno marksističnega projekta nekdanjega ministra za izobraževanje takrat že samostojne Slovenije, Slavka Gabra. Če se prav ne motim, smo država z najvišjim prehodom generacije na univerze, krepko preko 70 (!!!) procentov.

Na strojnih, elektrotehniških, medicinskih, farmacevtskih, matematičnih, biotehniških fakultetah ni kaj prida več študentov kot nekoč. Skoraj vsa razlika v ogromni študentski (in seveda učiteljski) populaciji je na »fakultetah za gubljenje vremena«, kot smo takrat imenovali kak FSPN (Dolančeva fakulteta je sicer danes FDV). Pa na visokih šolah za pranje možganov in socialno delo.

Ustanovili so se mogočni oddelki za tako in drugačno antropologijo. Filozofsko fakulteto, leta 1968 nosilko študentskega upora proti rdeči oblasti,  so danes spremenili v trdnjavo vzgoje klenih antiklerikalcev, antijanšistov, antineoliberalcev…

Ekipa levičarske oblasti je torej tam nekje v 90-ih povsem zamenjala koncept. Izkoristila je osovraženo osamosvojitev zato, da je (na papirju povsem povsem logično) ustvarila tisoče novih delovnih mest v javni upravi. Skoraj vsa po vrsti menda potrebujejo visoko izobrazbo specifičnih smeri… Tako naenkrat Francelj, ki bi pred tremi desetletji s končano srednjo šolo opravljal koristno in boguvšečno delo v gospodarstvu, danes z diplomo tako in drugače leve fakultete sedi v mestni upravi. In Tončka, ki bi nekoč morda celo poučevala v podeželski osnovni šoli, danes z Metelkove po medijih grmi proti kapitalizmu in nosi v Bosno telefone za islamske socialne turiste.

Seveda ni interesa za izobraževanje več zdravnikov, potencialnih intelektualcev pri nas priznano deficitarnega poklica (v oboževani Srbiji pak ne, jih bomo zdaj uvozili), pa strojnih in elektroinženirjev, ki jih potrebuje zasebni sektor. Če pa vendar lahko s svojimi zdravimi mladopartijskimi kadri izobražuješ celo armado ljudi, ki v normalnem sistemu ne bi videli fakultet drugače kot od zunaj! In jih potem večinoma zaposliš na bolj ali manj fiktivnih delovnih mestih v javni upravi in po raznih »nevladnih« organizacijah. Manjšino (tiste brez ustreznih zvez) pa ustrezno indoktrinirane pustiš brez dela in vedno bolj nestrpne. Oboji bodo poslušno orodje orwellovske oblasti današnje Slovenije.

Jasno je, da so ključno orodje lastnikov Slovenije po 1945 mediji. A skoraj pomembnejši kot pravosodje je izobraževalni sistem. Slavko Gaber, briljantno ste opravili svojo nalogo.

Marko Oblak