Home » Kaj je kitajski sistem socialnih kreditnih točk?

Slika novice

Na Kitajskem se je leta 1978 začelo obdobje ekonomskih in gospodarskih reform, ki jih je zagnal tedanji vodja kitajske komunistične partije Deng Xiaoping, v okviru katerih se je pričelo pred tem izolirano kitajsko gospodarstvo odpirati svetu, pritegovati vlagatelje in tuj kapital, vzpostavljati prostotrgovinske cone, omogočati navzočnost tujim podjetjem na kitajskih tleh ipd. Žal pa gospodarskim reformam niso sledile tudi politične, ki bi zlomile moč komunistične partije in uvedle zdrav demokratični sistem, zaradi česar je Kitajska še v današnjem času brutalna komunistična diktatura, ki za zatiranje svojih prebivalcev uporablja metode o katerih drugi avtokrati lahko samo sanjajo.

Izjemen tehnološki razvoj, ki ga doživlja Kitajska v zadnjih desetletjih ljudem v tej najštevilčnejši državi na svetu še zdaleč ni prinesel samo dobrobiti. Kitajske oblasti se namreč že leta trudijo, da bi domača tehnološka podjetja (Huawei, Tencent, Xiaomi, Alibaba, Baidu itd.) in tehnologijo, ki jo le-ta razvijajo uporabile za utrjevanje lastne oblasti, zatiranje določenih skupin prebivalstva in nadzor nad tako rekoč vsemi aspekti življenja kitajskih državljanov. Pri tem zadnja leta ne posegajo več samo po milijonih nadzornih kamer in internetni cenzuri, temveč tudi po srh vzbujajočih drakonskih prijemih, za katere smo si desetletja nazaj predstavljali, da jih bomo srečali samo na straneh utopičnih znanstveno-fantastičnih romanov, nikakor pa ne v resničnem življenju.

Za verjetno najbolj invazivnega in totalitarnega velja t. i. sistem socialnih kreditnih točk, ki de facto posega v vse sfere posameznikovega življenja. O tem orvelianskem sistemu, ki je kljub številnim poročilom tujih novinarjev in nevladnih organizacij še vedno zavit v tančico skrivnosti je bilo v preteklih letih na svetovnem spletu napisanega že mnogo, tako rekoč vselej, ko je bilo govora o njem, pa je med ljudmi izven celinske Kitajske vzbujal skrb in celo strah. Gre za sistem ocenjevanja in točkovanja kitajskih državljanov glede na njihovo vsakdanje vedenje oz. njihove navade, pri čemer ima vsak kitajski državljan v spletnem oblaku svoj osebni profil (račun), v katerem je navedeno tudi število t. i. socialnih kreditnih točk, ki jih ta posameznik poseduje. Socialne kreditne točke lahko opišemo kot nagrado, ki jo oseba prejme na svoj račun, če se vede v skladu z družbenimi normami (predpisanimi s strani Kitajske komunistične partije), kar v praksi pomeni, da vestno opravlja svoje zadolžitve na delovnem mestu, pozorno skrbi za svoje otroke in (ostarele) starše, se ne vdaja nezaželenemu vedenju oz. razvadam, kot so igranje računalniških iger ali pitje alkoholnih pijač, ne prihaja navzkriž z zakonom, je aktivna v lokalni skupnosti in na takšne in drugačne načine pripravljena pomagati svojim rojakom (npr. z darovanjem krvi ali opravljanjem prostovoljnih del, nikakor pa ne z javnim zavzemanjem za svobodo govora ali opozarjanjem na sistematične kršitve človekovih pravic in svoboščin Tibetancev in Ujgurov). Kitajske oblasti lahko po zaslugi množice nadzornih kamer (kitajska mesta imajo namreč največje število kamer na prebivalca na svetu, le-te pa so tehnološko visoko zmogljive in omogočajo tudi samodejno prepoznavo obraza ali registrskih tablic) in sledenja preko mobilnih telefonov brez težav nadzorujejo lastne državljane na domala vsakem koraku njihovega življenja, zaradi česar so tudi izjemno dobro informirane o njihovem vedenju. Osebe, ki uspejo zbrati visoko število omenjenih socialnih kreditnih točk imajo posledično v svojem vsakdanjem življenju številne ugodnosti, kot so ugodnejši krediti, krajše čakalne vrste za pregled pri zdravniku, prednost pri vpisu na željen študij, cenejše karte za javni prevoz, hitrejše napredovanje na delovnem mestu ipd. Po drugi strani pa se ljudje, ki zapadejo v nemilost oblasti v svojem vsakdanjem življenju soočajo z množico preprek, od ukinitve profilov na socialnih omrežjih, višjih cenah osnovnih življenjskih potrebščin, oteženemu napredovanju v službi ipd. V preteklosti so prišla na dan poročila o kitajskih disidentih, ki so zaradi svojega nizkega števila socialnih kreditnih točk ostali povsem brez možnosti zaposlitve in potovanja v tujino.

S takšnimi prijemi želijo komunistične oblasti s »taktiko korenčka in palice« izklesati generacije poslušnih, ubogljivih, delavnih in narodno zavednih državljanov, ki pa ne bodo izkazovali empatije do na Kitajskem zatiranih manjšin (Mongoli, Tibetanci, Ujguri, kristjani, pripadniki Falun Gonga, prebivalci Hong Konga itd.), nasprotovali sistematičnim kršitvam najbolj temeljnih človekovih pravic ali se zavzemali za kakršne koli ideje, ki niso v skladu z uradno partijsko doktrino. Obenem si želijo vzpostaviti tudi popoln nadzor nad njihovimi življenji, s čimer naj bi preprečile morebitne proteste, širjenje nezadovoljstva in najrazličnejše pojave disidentstva.

Ob takšnih grozljivih sistemih množičnega nadzora v kombinaciji z nagrajevanjem oz. kaznovanjem posameznikov za njihova vsakdanja dejanja se po svetu povsem upravičeno širi strah pred naraščajočo močjo kitajskega režima, za katerega je znano, da v zadnjih letih svoje lovke čedalje bolj steguje tudi v tujino. Veliko število diktatorjev in avtoritarnih režimov namreč že dolga leta tesno sodeluje s kitajsko komunistično partijo, v kateri vidijo naravnega zaveznika in zgled za svoje lastne države pri »discipliniranju neposlušnih državljanov«. Vpliv kitajskih totalitarnih prijemov se z globalno vlogo kitajske države tako rekoč skoraj brez odpora širi po vsem svetu, nanj pa niso imune niti demokratične države, ki hrepenijo po koristih, ki jih ponuja (zlasti gospodarsko) sodelovanje s Kitajsko, zaradi česar so mnoge izmed njih na račun dostopa do ogromnega kitajskega trga in uživanja sadov kitajske tehnologije v preteklosti že večkrat potisnile na stran svoje vrednote, kot so demokracija, vladavina prava ali spoštovanje človekovih pravic oz. zavzemanje zanje v primerih zatiranih skupin na Kitajskem. V prihodnosti bo tako potrebna nadpovprečna pazljivost in močna politična angažiranost, če bomo želeli v Evropi zmanjšati naraščajoč kitajski vpliv in preprečili morebiten pojav takšnih distopičnih praks, kot je zloglasni sistem socialnih kreditov, ki posameznika de facto zreducira na orodje v rokah državnih oblasti.

M.M.