Kaj nas dela Slovence? In zakaj je to sploh pomembno?

Z nastankom države Slovenije s »samoodločbo slovenskega naroda« je prišlo do tega, da se narodnost in nacionalna identiteta ne skladata nujno med sabo. Kajti marsikdo je lahko Slovenec po državljanstvu, hkrati pa intimno svojo identiteto NE veže na slovenstvo. S tem sicer ni nič narobe, a se je treba zavedati, da živimo v področju, ki je skoraj z vsako generacijo pomočena v novo vojno. Te vojne so skoraj povsem povezane z genetskimi/ rodovnimi /kulturnimi medsebojnimi vezmi, kar se dobro vidi, če se poglobimo v zgodovinska dogajanja. Zato je po moje dobro, če čimbolj natančno premislimo pomen naroda. Hkrati pa tudi ob novih štetjih prebivalstva zahtevamo nazaj to, da se ljudje lahko opredelijo narodnostno, kajti od 2006 se ta podatek ne vpisuje več v statistiko. In tako tudi ne vemo več, koliko nas sploh je Slovencev?

Sam sem prepričan, da narodnost določajo v grobem tri bistvene predpostavke: 

  1. ROD

Po Hamiltonovem zakonu bližina- podobnost genoma določa stopnjo altruizma in medsebojne pripravljenosti, da se neko bitje žrtvuje za genetsko najbolj podobno bitje. Ta zakon (https://en.wikipedia.org/wiki/Kin_selection) matematično natančno statistično napoveduje, kako se bo obnašala združba živali (in celo kolonije bakterij).

Gre torej za biološko, znanstveno opredeljeno povezanost. Ali bi torej morali določiti, koliko odstotkov genetskega materiala mora nekdo imeti, da se lahko opredeljuje za Slovenca? Seveda ne. Bi se nekdo opredeljeval za etničnega Slovenca in pri tem ne bi imel niti enega samega slovenskega prednika? Najverjetneje ne. Je pa po drugi strani, statistično gledano, medsebojno občutek povezanosti med genetsko bolj sorodnimi večji. Torej je posledično tudi večja naklonjenost svojim sorodnikom, svojemu rodu in vsem, ki so genetsko bolj podobni.
A občutek povezanosti z narodom seveda ni v POSAMIČNEM primeru idealni Hamiltonov zakon. Gre za statistiko, Gaussovo krivuljo. 

Občutek se pri posamezniku vsekakor povezuje tudi z drugimi, medsebojno delujočimi predpostavkami, ki so pomembne za občutenje narodne istovetnosti. Med njimi je vsekakor:

  1. KULTURA (kot kult in kot »udomačitev«)

Kar nekaj intelektualcev pravi, da je genetska raznovrstnost Slovencev tako velika, da smo kot narod povezani kvečjemu v kulturnem smislu. No, seveda obstajajo tudi intelektualci (npr. Irena Šumi), ki odrekajo Slovencem celo njihovo kulturo.. Kultura kot pojem pride iz besede »kult«, iz katerega izvira neka skupna povezanost (religija tudi etimološko pomeni povezanost)… Sicer ima latinska beseda »cultus« skoraj enak izvorni pomen kot beseda »ethos«. Obe izhajata iz starejšega pomenskega jedra, ki opisuje vzgojo domačih živali (ograda za konje, v katerih naj bi potekalo »udomačenje«). Ta bistveni moment vzgoje, udomačenja, gojenja je tudi sicer znan kot »kultura«, ko govorimo o različnih gojenih kulturnih rastilnah ali živalih…

Ernst Cassirer je v knjigi Jezik in mit opozoril na to, da ima jezik sam v sebi mitološke razsežnosti. S tem lahko predvidimo, da kult omogoča vrsto komunikacijskih »pravil« v gradnji družbenih odnosov. Skozi te odnose kultivacija (»udomačenje«) poteka na način, da ljudje drug drugemu sicer odvzemajo del »divje svobode«. A v zameno za to dobijo lažje preživetje, zaščito, prehrano, razdelitev dela… itd. Kult v tem pogledu pomeni strnitev različnih posameznikov v smeri poenotenja delovanja. Omogoča skupno prizadevanje, usmerjeno hotenje in zbrano medsebojno delovanje, če parafraziram Rogerja Scrutona. V praskupnosti je vznik kulta pomenil veliko evolucijsko prednost. 

V tem delu bi morali zelo natančno premisliti tudi odnos Slovencev do večinske religije (krščanstva). A bom ta vidik tukaj obdelal na kratko in s pridržkom. Krščanstvo je namreč vsaj od Pavlovih pisem dalje univerzalistično in torej v bistvu ni narodno. V slovenskem prostoru je bilo v določenih obdobjih sicer povezano z narodom, a se je v določenih obdobjih cerkev odrekla slovenskosti na račun širših interesov. Prav tako je slovenska narodna mitologija vzdrževala svoje običaje po nekod celo do 19. stoletja. Nekatere s tako močjo, da obstaja celo zapis o uničenju drevesa in izvira nekje na Tolminskem. Tam je župnik potem dal gradit kapelico, saj naj bi ljudje pri drevesu (izviru) opravljali poganske obrede.
Vsekakor pa je v kulturnem smislu krščanstvo zelo močno vplivalo tako na kulturno krajino kot tudi na način dojemanja stvarnosti, soljudi in s tem tudi na občutenje narodne istovetnosti.

Kultura kot vrsta običajev ni nujno vezana le na religiozni vidik. Že v stari Grčiji je Aleksander Makedonski ugotovil, da je npr. helenizem z močno osrednjo oblastjo dovolj povezujoča sila. Dovolj, da omogoča vrsti manjših mestnih državic določeno kulturno poenotenost in s tem dovolj močno povezavo za obrambo pred večjimi silami. V Rimskem imperiju, kjer so kulti bili še bolj raznoliki, so vladajoči razredi povezavo uredili skozi vojaško in pravno oblast, na to pa naslonili vso hierarhijo v družbi. (Latinski jezik je bil vezni člen še stoletja po propadu imperija Bistven v povezavah, ki so jih na novo gradili na rimski podlagi kristjani- Judje in drugi narodi, ki so že bili ali pa so prihajali v področje imperija).

Slovenska kultura ima nekaj izredno pomembnih povezujočih elementov, ki pa so žal vsi bili skozi stoletja zelo močno zanikani in napadani s strani različnih zavojevalcev in upravljalcev slovenskih dežel. Naj torej naštejem tiste elemente kulture, ki jih Slovenci čutimo kot pomembne v istovetnosti slovenstva: 

  • Jezik

Slovenski jezik je po svoji podobnosti starim indoevropskim jezikom en najbolj podobnih. Hkrati smo v Evropi med prvimi dobili svoje zapise. Slovenščina je vsekakor en najbolj ključnih momentov kulturne identitete Slovencev. 

  • Materialna dediščina

Istovetnost Slovencev se veže tudi na materialno dediščina, njeno varovanje ter spoštovanje (pri čemer je ključnega pomena izobraževanje glede tega). Ker gre za veliko množico spomenikov materialne kulture, naj omenim le najbolj značilne za slovensko narodno in visoko kulturo. Kozolci, panjske končnice, kulturna krajina z značilno arhitekturo, zapisi (npr. Brižinski spomeniki, Trubarjeve knjige ipd). Množica izjemnih cerkva in fresk (npr. Hrastovlje, Martjanci, Suha, Ptujska Gora, Brezje, in še mnoge cerkve…). Množica drugih arhitekturnih, kiparskih, slikarskih in drugih umetniških del velike narodno-identitetne vrednosti, gradovi, palače itd. In seveda narodne inštitucije kot npr. Narodna galerija, Drama, Opera ipd..

Pomen te dediščine za istovetnost Slovencev ima podobno vlogo kot npr. pomen Louvra, Versaillesa ali Eiffelovega stolpa za Francoze… 

  • Druga nematerialna dediščina

Glasbena dediščina, običaji, šege, navade, uprizoritve, prehrana ipd. so vsekakor ena od pomembnih slovenskih identitetnih jeder. Pri tem je nujno ločiti med živo kulturo in med tem, kar se zaradi neuporabe v vsakdanjem življenju spremeni v zgolj folkloro…

Pri tej dediščini je morda smiselno omeniti, da je vsa slovenska narodna glasba komponirana v durskem ključu. Hkrati imamo mnoge izjemne glasbenike, ki so se naslonili na narodno melodiko in uspeli iz tega soočenja narediti izjemne mojstrovine.

  • Vojaška kultura

Morda bo kdo presenečen,  da iščem povezave istovetnosti z vojaško kulturo, vendar moramo imeti v mislih tudi ta vidik. Kljub temu, da ga v slovenski kulturi praktično ni. Slovenska istovetnost ni bistveno povezana z vojsko, a je ta vidik istovetnosti verjetno precej bolj pomemben, kot se zdi. 

  1. OSEBEN OBČUTEK NARODNE IDENTITETE

Ta točka je najbolj pomembna, saj se vsebine prvih dveh točk (ROD, KULTURA) morajo sestati v tej, tretji točki. Torej v osebnem občutenju slovenske identitete, da se posameznik sploh lahko opredeli v zvezi z narodno identiteto. Kajti različni vplivi prejšnjih točk lahko zelo različno intenzivni. Šele v osebnem občutenju narodne identitete pa lahko pridejo do izraza kot del osebne identitete. 

Ključne besede: 

#slovenska, #identiteta, #istovetnost, #kultura, #jezik, #narod, #nacionalno, #rod, #genetska, #genom, #domoljubje, #hamilton, #zakon

Jiri Kocica