Slika novice

V zadnjih tednih so po tako rekoč dokončnem umiku NATO-vih oboroženih sil iz Afganistana, Talibani v tej srednjeazijski državi izvedli pravi »blitzkrieg«, vrgli z oblasti dosedanjega predsednika Ašrafa Ganija in de factoprevzeli oblast v državi. Tako sedaj v Kabulu že vihrajo talibanske zastave, obenem pa se veliko ljudi dobro zaveda tudi prave narave novih državnih vladarjev, zaradi česar je poskušalo v preteklih tednih na tisoče ljudi zbežati iz države. To smo lahko vsi nazorno videli iz fotografij in videoposnetkov na internetu, na katerih so se na mednarodnem letališču Hamida Karzaija v Kabulu nepregledne množice ljudi prerivale, da bi dobile sedež na katerem od letal, ki od tam vsakodnevno vzletajo iz države. V zadnjih tednih so bili v stiku tudi predstavniki držav članic in institucij Evropske unije, ki so se dogovarjali o tem, kako kar najbolje pomagati obupanim ljudem v stiski ter kako vzpostaviti humanitarne koridorje za vse begunce, ki bežijo pred nasiljem in preganjanjem novih oblasti.

Evropska solidarnost do iz domov pregnanih ljudi je sicer spoštovanja vredna gesta, vendar pa se na tem mestu upravičeno postavlja vprašanje, ali bo temu zgledu pristne evropske empatije sledil tudi ves preostali svet. Kristalno jasno je namreč, da je v današnjem povezanem svetu begunska problematika globalen problem, ki je nikakor ne moremo reševati lokalno, ali z drugimi besedami, ne more geografsko – politična tvorba, ki združuje 27 držav, v katerih prebiva slabih 450 milijonov prebivalcev, nositi celotnega bremena, temveč mora biti le-to kar se da pravično porazdeljeno med vseh 195 držav na svetu oz. vseh 7,9 milijarde prebivalcev našega planeta. Begunska kriza je v tem smislu sila podobna podnebni krizi; povsem nemogoče je, da bi takšno krizo svetovnih razsežnosti rešila ozka skupnost držav, ki zajema zgolj pičlih 5,7% svetovnega prebivalstva. Zaradi tega je ključnega pomena, da se reševanje begunske problematike internacionalizira in se v spopadanje z njo v polnem obsegu vključi tudi preostalih 168 držav, ki zajemajo 94,3% svetovne populacije.

Resda so nekatere od teh v preteklosti v pomoč beguncem iz vojnih območij vložile že znatno mero truda in finančnih sredstev, vendar pa tudi če vključimo še teh nekaj držav (v znatni meri so beguncem vrata odprli še v Avstraliji, Kanadi, Novi Zelandiji, Veliki Britaniji in Združenih državah Amerike), je to še vedno svetlobna leta od idealnega sodelovanja celotne globalne skupnosti 195. držav. Na žalost pa vse od arabske pomladi leta 2011 do velike begunske krize leta 2016 opažamo, da se veliko držav po svetu na takšne in drugačne načine otepa sodelovanja pri zaščiti ranljivih posameznikov in svoje meje nepredušno zapira, ali pa begunce, ki pridejo na njeno ozemlje s silo preganja v sosednje države. Na tem mestu sta najbolj znana primera Turčije, ki begunce preganja v Grčijo in Belorusije, ki begunce tudi z vojaško silo sili naprej čez mejo v Litvo, namesto, da bi obe državi ustrezno poskrbeli za te ljudi ter jim priskrbeli ustrezno nastanitev in človeka vredno življenje znotraj svojih lastnih meja. Na drugi strani pa imamo cel kup držav, ki pred vojno bežeče ljudi, pogosto skrajno nasilno, ustavljajo kar na svojih mejah in jim enostavno ne odobrijo niti možnosti začasnega bivanja (azila) znotraj varne države. Takšen primer je Ruska federacija, ki, kljub temu, da je s svojimi 17.130.000 km2, daleč največja država na svetu in tako več kot sposobna zagotoviti prepotreben prostor tisočem beguncev iz Afganistana, Iraka in Sirije (torej ljudem, ki prihajajo iz držav, ki jih je avtokratska ruska oblast v preteklosti tudi sama pomagala destabilizirati), le-te na svojih mejah agresivno zavrača, tisti, ki pa se le nekako uspejo prebiti v državo, pa so tam pogosto izpostavljeni diskriminaciji oz. nasilju.

Če govorimo o dvoličnem odrekanju pomoči trpečim ljudem iz vojnih območij, ne moremo niti mimo Kitajske, ki je tako stalna članica Varnostnega sveta Združenih narodov, kot tudi članica Visokega komisariata Združenih narodov za begunce (ang. UNHCR – United Nations High Commissioner for Refugees), torej dveh nadnacionalnih teles Organizacije združenih narodov, ki sta še posebej močno odgovorni za dobrobit in varnost ranljivih posameznikov. Pri omembi kitajske brezbrižnosti je vredno omeniti, da ima ta azijska velesila na razpolago tudi več kot 50 milijonov praznih stanovanj, kar pomeni, da bi ta številčno največja država na svetu, lahko povsem brez težav zagotovila dostojno bivanje za begunce iz vseh vojnih konfliktov v njeni okolici (Baločistan v Pakistanu, pakistansko – indijski Kašmir, Mjanmar), ne samo iz Afganistana, ki je padel v roke Talibanov. A očitno imajo kitajske komunistične oblasti že tako ali tako preveč dela s polnjenjem koncentracijskih taborišč z Ujguri v Šindžjangu (severno-zahodna kitajska provinca in največja izmed 34. kitajskih provinc, kjer so v zadnjih letih kitajske oblasti vzpostavile mrežo »prevzgojnih kampov«, v katere zapirajo pripadnike večinsko muslimanske etnične skupine Ujgurov, ki jim Kitajska komunistična partija očita »ekstremizem in separatizem«), da bi se pri tem lahko obremenjevale še z zapolnjevanjem praznih stanovanj z ljudmi, ki resnično potrebujejo streho nad glavo.

Na tem mestu je potrebno nekaj besed nameniti tudi dvoličnosti večinsko muslimanskih držav, ki so vse od leta 1969 povezane v t. i. Organizacijo islamskega sodelovanja (ang. Organisation of Islamic Cooperation), ki danes vključuje 57 držav članic iz štirih kontinentov in velja za drugo največjo meddržavno zvezo na svetu (takoj za Organizacijo združenih narodov). Glede na to, da organizacija, ki se predstavlja kot vrhovno politično telo islamskega sveta in njegov kolektivni glas, na svoji uradni spletni strani izrecno zatrjuje, da je njen cilj varovanje interesov mednarodne islamske skupnosti ter zagotavljanje dostojanstva, miru in sožitja, bi od nje upravičeno pričakovali, da bo s svojimi državami članicami na čelu, prva mednarodna organizacija, ki bo zagotovila sprejem beguncev iz večinsko muslimanskega Afganistana. A žal se je v preteklosti vedno znova izkazalo, da tako imenovana »islamska solidarnost« hitro pogrne na izpitu, ko je potrebno zaščititi begunce iz večinsko muslimanskih držav severne Afrike in Bližnjega vzhoda, ki so se znašle sredi oboroženih konfliktov (npr. Irak, Libija, Sirija itd.). Najbolj ironično pa je, da so svoja vrata za begunce najbolj tesno zaprle z nafto bogate arabske države, ki bi glede na svojo izjemno razvitost in nadpovprečno visok BDP na prebivalca, najlažje omogočile varno zatočišče za pred oboroženimi spopadi bežeče ljudi. Tako tudi ob sedanji krizi v Afganistanu ni pričakovati pretiranega navdušenja bahrajnskih, katarskih, kuvajtskih, omanskih in savdskih šejkov nad sprejemom množice bežečih Afganistancev.

Čeprav nas mediji vedno znova zasuvajo s puhlicami o globalnem, prepletenem in povezanem svetu, pa postaja očitno, da se bo idilična slika tega sveta očitno znova sesula. Kot kaže, bo na eni strani Evropska unija dobrodušno odprla svoja vrata, na drugi pa bo večina preostalega sveta bodisi tiščala glavo v pesek, bodisi pa kar direktno dala vedeti, da so zanjo globalizacija, sodelovanje in povezanost sprejemljivi le takrat, ko prinašajo takšne ali drugačne koristi, ne pa tudi, ko je potrebno prevzeti kakršnokoli odgovornost. In ne pozabimo: Ženevsko konvencijo o beguncih iz leta 1951 je podpisalo 146 držav, Marakeško deklaracijo (t. i. globalni migracijski pakt) iz leta 2018 pa 164 držav.

Ne le na Sloveniji in ne le na Evropski uniji, temveč na vseh teh državah je torej, da se zavzamejo za to kar so same podpisale in da brezpogojno spoštujejo svoje zaveze do sveta v katerem živijo.

Avtor: Matej Markič