Ondan sem prebral še druga odlična Normina razmišljanja na temo feminizma. Ni minilo dolgo, ko pride na moj mail z nekega aktivističnega-humanističnega društva vprašalnik za EU kandidate, ki natanko ilustrira to, kar je zapisala… Pa sem nato izkoristil prvo naslednjo urico brez dežja te hladne pomladi in šel plet v vrt. Nekoč, namreč, toliko let nazaj, sem bil kot absolvent z dekletom na obisku pri nekdanji sošolki in njenem možu. In ko smo se najprej sprehodili po vrtu, smo srečali njeno mater, nekaj let kasneje mojo prvo direktorico, kako dela v vrtu. Čudovita gospa, čeprav sva si verjetno tudi danes politično diametralno nasprotna, saj je bila eden najbolj eminentnih politikov Slovenije ob koncu sedemdesetih, a tudi zanesljivo najbolj svetovno uveljavljena Slovenka na področju teorije aplikativne znanosti in izobraževanja. Na moj presenečen pogled je z nasmehom povedala, da se ji največ misli in idej utrne ravno takrat, ko je sama z naravo in v njej v globokem miru ustvarja svojo vizijo. Trajalo je naslednja tri desetletja, da sem jo res razumel.

In tako sem se kleče na trati in z vedrom za plevel ob sebi spomnil natanko iste gospe, ki je kasneje različnim občinstvom v nekaj letih mojega dela na njeni inštituciji govorila o ključnih problemih Človeka v naslednjem stoletju in o svojih pogledih na njihovo reševanje. In vedno je omenila kratek stavek nobelovca, katerega ime sem seveda zdavnaj pozabil. Employ the woman.

Natanko to, kar je ključni del problema nas Evropejcev in kar je Norma tako jasno izpostavila, je edina pot (poleg Armagedona) naše skupne prihodnosti. Tudi na račun zaposlene, emancipirane in besno feministične ženske (pa še marsičesa drugega, seveda, kar izvira iz enakih želodcev in leninske misli) smo v Evropi in na Slovenskem na robu prepada. V državah, kjer je ženska zgolj stroj za rojevanje otrok (tradicionalno čim večih, da bo kakšen preživel, kar danes skoraj vsi), pa morajo nujno priti do te faze in nato (upam) preko nje. Sami od sebe in pod vplivom religij, ki kartezijanstva še dolgo ne bodo umele in privzele, v državah eksponencialne rasti prebivalstva tega ne bodo storili. Zanimivo je, da so enake želodce in leninsko misel številne revne države z veseljem sprejele že v poznih 60-ih… No, ne čisto enake in pod budnim očesom domačih diktatorjev in elit, ki so od Naserja do Mugabeja in Madura znali poskrbeti zase. Kot naš presvetli cesar Tito.

Ko sem v sedemdesetih hodil v gimnazijo, se je ob štirih milijardah ljudi veliko govorilo o nevarnosti prihajajoče demografske eksplozije. Danes pri malo manj kot osmih je ta postala tabu tema mainstream medijev, o njej se ne piše in ne govori.

Strahovite (???) podnebne spremembe in globalno segrevanje so orto tema, celo v letošnjem izjemno hladnem maju. A kot analitičen človek sem žal povsem prepričan, da bo ta svet veliko prej razgnalo zaradi rojevanja (izkoriščanih) žensk tretjega sveta kot zaradi taljenja ledenih gora na Arktiki.

Nujno, res nujno je, da s kakršnimikoli sredstvi spremenimo svoj problem, ki (pre)počasi bledi, v rešitev te eksplozije v nastajanju. Z investicijami ne le v reševanje življenj dojenčkov in bogatenje najvišjih slojev po teh državah, temveč in predvsem v izobraževanje žensk in pogojevanje pomoči revnim državam z ustrezno zaposlitveno strukturo po spolih (v javnem sektorju) ter z ustreznim deležem žensk v izobraževalnem procesu. To, ne pa Soroseva apokalipsa, bi moral biti po preprosti osnovni logiki cilj tudi naših vrlih levičarjev in njihovih posvečenih inštitucij, ki ostro negirajo svetost življenja. Zakaj neki ni?