Pravi obraz feminizma spoznamo tudi po tem, da so mnoge feministke zelo tolerantne do muslimanskih, albanskih, romskih, azijskih in afriških patriarhalnih družin, čeprav so v mnogih muslimanskih družinah, ki izhajajo iz držav »tretjega sveta« res kršene ženske pravice (npr. deklice se obrezuje, se jih kot otroke prodaja starejšim moškim za v zakon ali se jih prodaja kot sužnje). Vendar bo to marsikatera feministka »opravičila«, da se je potrebno »poglobiti v njihovo kulturo« oziroma je potrebno njihovo kulturo »razumeti« in jo zaradi tega tolerirati. Znan je bil primer izpred petindvajsetih let nazaj, ko je v Sloveniji neki mladi Rom posilil mladoletno deklico. Sodišče ga je obsodilo na zelo milo kazen na podlagi »argumenta«, da imajo Romi drugačno kulturo in s tem tudi drugačne normative. Čisto drugačni obraz pa feministke oziroma zagovorniki feminizma pokažejo, ko gre za patriarhalnost krščanskega oziroma zahodnega tipa, ki je mdr. lasten tudi slovenski kulturi. Tu začnejo feministke kričati: »same smo gospodarice nad svojimi trebuhi« (ko se borijo za »pravico« do umora nerojenega otroka), »ženske naj bodo enakopravno zastopane v politiki, v upravah podjetij ter naj vodijo vojsko in policijo«, »tradicionalna vloga moža in očeta v družini je preteklost, ki sodi v srednji vek« in ostale primitivne parole. Neki profesor je na eni od kranjskih srednjih šol v preteklosti pred celim razredom v šali okrcal nekega slovenskega moža in očeta, da je nacionalni socialist, ker ima šest otrok (po njegovem mnenju je bilo to preveč otrok). Neka učiteljica pa je v preteklosti na eni od kranjskih osnovnih šol cinično vprašala slovensko učenko, ki je prihajala iz družine s štirimi otroci: »Koliko vas bo še prišlo v šolo?« (s tem je mislila na njene morebitne mlajše brate in sestre, ki naj bi mogoče za njo še prišli v šolo).

Človek bi se ob tem upravičeno čudil nad takim protislovjem če ne bi poznal pravo namero takšnega razmišljanja. Prava namera »kulturnega marksizma« je, da se tudi s pomočjo feminizma destabilizira in postopoma uniči krščansko-zahodno družbo.

Sedaj pa preidimo na dokaze, ki smo jim priče v vsakodnevnem življenju:

  • mnoge slovenske, evropske in zahodne ženske se pehajo za kariero, so po cele dneve v službah ali kako drugače »zaposlene« in želijo biti emancipirane. To zelo pomembno vpliva na zmanjšanje natalitete in na povečanje števila abortusov. Muslimanke (v Sloveniji v zadnjem času Albanke) pa držijo »slovenski« naravni prirastek oziroma nataliteto »pokonci«. Slovenci in matični Evropejci tako počasi postajamo manjšina na lastni zemlji
  • ko se slovenske, evropske in zahodne ženske pehajo za kariero, so po cele dneve »z vsemi mogočimi aktivnosti zaposlene« in želijo biti emancipirane, to velikokrat povzroča nezvestobo v marsikaterem zakonu, pospešuje prepire med možem in ženo ter je zaradi tega razbitih veliko zakonov. V muslimanskih, albanskih in romskih družinah pa so zakoni velikokrat zelo urejeni.
  • karierizem, »zaposlenost« in emancipacija slovenskih, evropskih in zahodnih žensk povzroča, da so otroci po cele dneve v varstvu vrtcev, podaljšanih bivanj v osnovnih šolah in v varstvu tujih ljudi. To postopoma povzroča nezavedno odtujitev med starši in otroci oziroma med materami in otroci. Tako otroke namesto staršev velikokrat vzgajajo drugi ljudje in javne ustanove, ki jim vedno bolj posredujejo »vrednote novega svetovnega reda« oziroma »kulturnega« marksizma. Ko mnogi starši kasneje to ugotovijo, je velikokrat že prepozno. V muslimanskih, albanskih in romskih družinah pa so družine velikokrat zelo povezane in urejene ter je tako potencialno gledano večja možnost, da se bodo muslimani in Albanci v prihodnosti lažje organizirali proti Slovencem in matičnim Evropejcem. Tako se bo mdr. tudi bolj pospešeno širil islam.
  • rezultat karierizma, »zaposlenosti« in emancipacije slovenskih, evropskih in zahodnih žensk je po navadi tudi permisivna vzgoja otrok. Tako se počasi izoblikujejo permisivno vzgojene »milenijske generacije« (izraz »milenijske generacije« pomeni generacije rojene med letoma 1981 in 1999) in »z generacije« (izraz »z generacije« pomeni generacije rojene po letu 1999). Izraz »permisivno vzgojene generacije« velikokrat pomeni, da gre za generacije otrok in mladih s čustvenimi, vedenjskimi in osebnostnimi motnjami (tako imenovani »indigo otroci« v ljudskem žargonu, ki seveda ni znanstven). Te generacije so zato velikokrat nesposobne za normalno socializacijo, za delo v službi, za zakon in za normalno vzgojo otrok. Eden od nujnih elementov, da se otroci kasneje razvijejo v zrele osebnosti, je primarna socializacija otrok. Primarno socializacijo pa otrok dobi v družini. V zadnjem času lahko ugotovimo, da so muslimanski in v Sloveniji albanski otroci velikokrat deležni normalne primarne socializacije, medtem ko je slovenski in zahodnoevropski otroci velikokrat niso zaradi feminizma in uničene tradicionalne vloge spolov v družini. Posledice so tu že vidne.
  • zaradi uničevanja tradicionalne vloge spolov v družbi in s tem tudi tradicionalne vloge očetov, mater, sinov in hčera v družini se med mlajšimi Slovenci, Evropejci in zahodnjaki veča število ljudi, ki »se ne počutijo dobro v svojem spolu« in tako dobivamo vedno več odkritih ali pa vsaj prikritih pripadnikov LGTB+P.

Vse to vodi v vedno večjo destabilizacijo krščansko-zahodne družbe in s tem dolgoročno gledano v njeno uničenje. Počasi se gradi afriško-azijatska in islamska Evropa.

Tako je sedaj skrajni čas za vrnitev patriarhalnih družin v krščansko-zahodnem smislu (kot smo jih bili navajeni še nekaj desetletij nazaj) ter s tem tudi vrnitev tradicionalnih vlog in pozicij spolov ter vrnitev tradicionalnih odnosov med starši in otroci.

MATIJA ŠORLI

Delite naprej