20. stoletje se je za levico začelo obetavno. V prvih desetletjih je kazalo, da se je po francoski revoluciji vzpostavljeni buržoazni sistem, utemeljen na tržnem gospodarstvu in parlamentarni demokraciji, iztrošil. Uresničilo naj bi se tisto, kar je v drugi polovici 19. stoletja napovedoval rdeči prerok, Karl Marx, revolucionarni prehod v socializem. Vlogo revolucionarne avantgarde v nasprotju z napovedmi niso prevzele Velika Britanija, Francija ali Nemško cesarstvo, ampak Rusija. Tam nasprotja med razvojem produkcijskih sil in produkcijskih odnosov niso bila zrela niti za izvedbo meščanske revolucije, kaj šele vzpostavitev socializma. In vendar so se ravno v Rusiji v treh korakih, revoluciji 1905, februarju 1917 in oktobru 1917 uresničile sanje vseh levičarjev, vzpostavitev rdečega kraljestva na zemlji. Po zmagi nad belo reakcijo v državljanskih vojni (1917-1922) je kazalo, da se bodo metastaze socializma s svetovno revolucijo razširile po vsem svetu. Najprej po od 1. svetovne vojne opustošeni Evropi. Poizkusa vzpostavitve Bavarske sovjetske republike in Madžarske ljudske republike sta klavrno propadla, trockistični izvoz revolucij po sovjetskem vzoru je spodletel in se odrazil v vzpostavitvi Stalinove doktrine socializma v eni državi.

Socialisti vseh barv so si med obema vojnama razbijali glavo, zakaj je delavski razred na zahodu zavračal revolucijo. Namesto, da bi teoretiki vzrok za pasivnost delavskega razreda iskali v dejstvu, da se je ekonomski položaj le-tega izboljševal, so se lotili nadgradnje teoretskega zgleda marksizma. V teh prizadevanjih je prednjačila skupina judov, zbranih pod okriljem leta 1923 ustanovljenega Inštituta za družbene raziskave na Goethejevi univerzi v Frankfurtu, ti. Frankfurtska šola kulturnega marksizma. Herbert Marcuse, Max Horkheimer, Theodor Adorno idr. so marksistično izhodišče, da vladajoči razred kapitalistov zatira in izkorišča delavski razred nadgradili s tem, da zahodna civilizacija s svojim psihološkim pritiskom preprečuje njegovo emancipacijo. Problem ni samo kapitalizem kot ekonomski sistem, ampak institucija družine, spolna hierarhija in naravna seksualnost ter krščanstvo. Skratka, sovražnik kulturnih marksistov ni samo kapitalizem, ampak zahodna civilizacija kot celota.

Prihod nacistov na oblast ni pomenil konca Frankfurtske šole, zgolj njeno selitev v ZDA. Po letu 1945 je okužila glavnino družboslovne in humanistične akademske srenje tako v ZDA kot v zahodni Evropi. Paradoksalno je, da je padec berlinskega zidu pomenil zaton ortodoksnega marksizma v vzhodni Evropi, kulturni marksizem pa ga na zahodu ni samo preživel, ampak se je okrepil. Danes ta poleg akademske zaznamuje tudi politično sfero. Tvori miselno osnovo tako trde levice kot socialnega oz. progresivnega liberalizma. Kulturni boljševizem je glavna leva igra v mestu.

Kakšen je cilj kulturnega marksizma? Nič manj kot uničenje zahodne civilizacije. Pomenljiv je naslov magistralnega dela Georga Lukacsa »Kdo nas lahko reši pred zahodno civilizacijo?«. Odgovor Frankfurtske šole je jasen. Oni, komunisti, s teoretskim zgledom sparitve Karla Marxa in Sigmunda Freuda. S pomočjo medijske in izobraževalne indoktrinacije, Gramscijevim »pohodom skozi institucije«, so kulturni marksisti po 2. svetovni vojni vzpostavili diktat multikulturnosti, politične korektnosti in moralne ničevosti. V tej utopiji spol, tradicija, družina, narod, morala ali Bog ne igrajo nikakršne vloge. Te kategorije naj bi bile tako in tako družbeno konstruirane in s tem v celoti poljubne. Avantgarda kulturne revolucije ni več delavski razred, ampak mavrična koalicija »zatiranih« družbenih obrobnežev kot so LGBT+P skupnost, temnopolti, muslimani in feministke. Njihov »razredni« sovražnik pa normalna moški in ženska, ponosna na družino, narod in pripadnost zahodni civilizaciji.

Kulturni marksizem je korenito spremenil levico. Ta se danes ne ukvarja z izboljševanjem položaja delavcev, ampak vodi kulturni boj za interese mavričnikov. Izvedli so zamenjavo volilnega telesa. Glavne teme sodobne levice so boj proti normalnosti, zagovor vseh oblik polimorfne perverznosti, pasjih dojilj, spodbujanje razkroja družin, posiljevanje vrtcev, šol in domov za upokojence z LGBT+P agendo, podpiranje migracij iz Afrike in Bližnjega vzhoda in spodkopavanje nacionalne in rasne identitete. Nasprotnike tega krasnega novega multikulti-LGBT+P sveta pa skušajo preganjati pod krinko politične korektnosti in sovražnega govora.

Marksizmu ni uspelo uničiti zahodne civilizacije, ker je bil v socialnem smislu konservativen. Kulturni marksizem sodobne levice je bistveno bolj nevaren, ker temelji na eksplozivni mešanici nadomestitve evropskega prebivalstva in moralnega uničenja družbe. Ustavimo ga preden bo prepozno.