V postkoronskem obdobju, ki bo prišlo prihodnje leto, bo po vsej verjetnosti nastopila nova gospodarska kriza oziroma nova recesija, kar se že zdaj vidi, to pa bo mdr. logično gledano povzročilo novo množično brezposelnost. Tako bo vlada, ki bo drugo leto vodila Slovenijo (pa naj bo to še Janševa ali že kaka druga), na ponovni preizkušnji oziroma bo imela priložnost v praksi pokazati, ali bo po svojem delovanju neosocialistična ali pa ekonomsko konservativna oziroma gospodarsko libertarna.

Še dobro se spominjamo časov pred sedmimi ali osmimi leti, ko so bili sprejeti varčevalni ukrepi, ki so v praksi velikokrat povzročili, da mnogo ljudi ni moglo dobiti službe, nekateri so morali zapirati svoja podjetja in so se znašli na zavodu za zaposlovanje, mnogi so potem dobivali bodisi finančno nadomestilo od zavoda za zaposlovanje bodisi socialno pomoč iz javnih sredstev od centra za socialno delo. Nekateri pa so ostali brez finančnih sredstev in so bili zato na robu svojega eksistenčnega preživetja.

V zvezi s tem se lahko vprašamo: „Ali je to tržno gospodarstvo in v korist polnitve državne blagajne, če nekdo nima službe in potem dobiva denarno podporo iz javnih sredstev, čeprav je sposoben delati in bi rad delal, a ne more dobiti službe in se mu tako ne pusti delati?“ Prav tako bi se vprašali: „Ali je to tržno gospodarstvo in v korist uspešnosti podjetij in njihove krepitve konkurenčnosti na trgu, če imajo podjetja med zaposlenimi ljudi, ki niso sposobni opravljati svojih delovnih obveznosti oziroma so nezadovoljni z delom, ki ga opravljajo, a ga morajo opravljati, ker niso dobili dela, za katerega so sposobni in bi ga radi opravljali, a želenega dela ne dobijo in morajo zato ‚po sili razmer‘ sprejeti vsako delo, ki jim je ponujeno, tudi če za to delo niso sposobni in jih ne veseli?“ Odgovor je obakrat: „Ne!“

Največja verjetnost je, da bo vlada problem brezposelnosti reševala na dva načina, kot ga je bila navajena do zdaj:

  • na prvi način, ki je odkrito socialističen: povečalo se bo število socialnih podpirancev, ki bodo prejemniki podpore od zavoda za zaposlovanje oziroma socialne pomoči od centra za socialno delo, skratka, bodo prejemniki denarja iz javnih sredstev, namesto da bi delali in kot davkoplačevalci „polnili“ državno blagajno. Tako bo mdr. naraslo število „socialnih užitkarjev“, ki jim bo celo v interesu živeti na račun javnih sredstev;
  • na drugi način, ki je prikrito socialističen: zavodi za zaposlovanje bodo vsiljevali oziroma vsaj ponujali ljudem dela, za katera niso sposobni oziroma jih ne veselijo, ljudje bodo „po sili razmer“ zaradi lastnega preživetja ta dela sprejeli, se jih hitro naveličali in zaradi nezadovoljstva na delovnem mestu ali zaradi slabe plače oziroma obojega skupaj menjali službe kot „po tekočem traku“ ali še pogosteje spet kmalu „pristali“ na zavodu za zaposlovanje in postali prejemniki socialne pomoči.

V Domovinski ligi se zavedamo, da je delo človekova pravica in dolžnost. Ključni dejavnik za uspešnost in konkurenčnost podjetij so na dolgi rok le sposobni, zadovoljni in zanesljivi kadri v podjetjih. Sposoben, zadovoljen in zanesljiv kader pa se lahko pridobi le:

  • če zaposleni opravljajo taka dela, za katera so sposobni in zainteresirani ter za katera imajo primerno izobrazbo in kvalifikacijo;
  • če so zaposleni za svoje delo primerno plačani in s tem dodatno motivirani za dobro opravljanje svojega dela.

Zato je stališče Domovinske lige v zvezi z reševanjem navedene problematike takšno:

  • znižanje davkov za podjetnike oziroma za delodajalce, zlasti znižanje davkov za manjša in srednje velika podjetja, za kmete in za samozaposlene. Znižanje davkov je mdr. ključnega pomena zlasti za obstoj in uspešnost malih in srednje velikih podjetij;
  • poenostavitev postopka zaposlovanja in odpuščanja zaposlenih. Če delodajalec ve, da bo imel manjše obveznosti in probleme pri zaposlovanju in odpuščanju zaposlenih, bo tudi lažje zaposloval nove ljudi in bo zato brezposelnost manjša. Tako bo lahko več iskalcev zaposlitve dobilo zaposlitev, ki bo primerna njihovi izobrazbi, kvalifikacijam in sposobnostim;
  • nižji davki tudi za delojemalce (če bodo nižji davki, bo potencialno gledano tudi višja davčna disciplina in manjša utaja davkov, kar dolgoročno gledano pomeni višje prihodke v državno blagajno);
  • pogojni dvig minimalne plače. To pa naj se ne izvaja po sistemu socializma, da naj se vzame bogatejšim oziroma osebam, ki prejemajo višje dohodke, in da se še bolj obdavčijo podjetniki, ampak po sistemu svobodno-tržne logike, da naj se poleg obveznega dviga minimalne plače za zaposlene tudi znižajo davki za podjetnike oziroma delodajalce, da bodo imela podjetja od poslovanja večji dobiček in se bo tako od delodajalcev lažje zahtevalo, da se bolje plača zaposlene;
  • odprava različnih neupravičenih socialnih bonitet za različne vrste „socialnih užitkarjev“, ki jim je v interesu živeti na račun sociale, namesto da bi živeli od lastnega dela, zlasti pa je treba preprečiti, da Slovenija ne bo več država socialnega turizma za državljane držav nekdanje SFRJ in za državljane držav „tretjega sveta“.

Gospodarsko krizo, ki bo po vsej verjetnosti sledila prihodnje leto, bi tako morali izkoristiti za prestrukturiranje iz socialno-tržnega gospodarstva, ki je pri nas v veliki meri neosocialistično, v svobodno-tržno gospodarstvo, ki pa mora ohraniti zdrave in nujne elemente socialne države, zlasti za osebe, ki niso zmožne za delo oziroma so težje zaposljive (npr. iz zdravstvenih razlogov), in socialne države, ki bo delala v korist ohranitve slovenske družine (v mislih imam klasično slovensko družino, ki jo sestavljajo oče, mati in otroci, ne pa „mavrične-LGBT+P družine“) in dviga rodnosti. Jasno je, da si sodobnega tržnega gospodarstva, vsaj pri nas in v evropskih državah, ne moremo predstavljati tudi brez socialne varnosti, a bolj naj se postavlja v ospredje prednostna naloga, da naj se pusti ljudem delati in živeti od lastnega dela.

MATIJA ŠORLI

Delite naprej