Slika novice

Miklavževanje je star običaj, ki je na Slovenskem zakoreninjen že skoraj 200 let in se izvaja na predvečer godu svetega Miklavža (5. decembra). God svetega Nikolaja oziroma Miklavža je namreč 6. decembra oziroma grudna (staro slovensko ime za mesec december).

            Naj na začetku povemo nekaj o škofu svetem Nikolaju oziroma Miklavžu. To je za otroke najbolj priljubljeni svetnik, ker jih obdaruje, gotovo pa je ta svetnik za vse generacije najbolj poznan od tistih, ki godujejo v decembru, tudi za nekristjane. Za svetega Miklavža je bilo tradicionalno, da je pridne otroke nagradil, poredne pa so „kaznovali“ parkeljni (kazen je bila običajno le simbolična).

            Sveti Nikolaj je bil škof v Miri v Mali Aziji. Rodil se je v 3., umrl pa v 4. stoletju. Njegovo češčenje se je razširilo po vzhodni in zahodni Cerkvi. Na Slovenskem mu je od vseh svetnikov posvečeno največ cerkva, blizu 200. Največ cerkva ima posvečenih v lavantinski škofiji, posvečena mu je tudi ljubljanska stolnica.

            Svetega Miklavža poznamo kot obdarovalca otrok zaradi tega, ker naj bi trem hčeram siromašnega očeta ponoči priskrbel denar za doto, tako da jim je ponoči skozi okno porinil tri kepe zlata. Od tod naj bi se uveljavila šega, da so otroci nastavljali posode, v katere jim je „Miklavž“ ponoči dal darila.

            Seveda Miklavževi obhodi z angeli in parkeljni sovpadajo tudi s poganskimi šegami, ki jih krščanstvo ni odpravilo, ampak jih je preoblikovalo v krščanske običaje. V predkrščanskih časih je bil december čas vračanja duhov in duš rajnikov, ki so se po poganskih verovanjih vračali na svet. Zato so že v predkrščanskih časih na naših tleh obstajali divji zimski obhodi našemljencev, ki so simbolizirali obhode duhov rajnih. Krščanstvo  je te obhode, ki so potekali v prvih dneh decembra, preoblikovalo v obhode parkeljnov, na Miklavžev večer pa Miklavževe obhode z angeli in parkeljni, ki predstavljajo hudiče.

            Miklavževi obhodi v današnjem pomenu besede so se na Slovenskem uveljavili razmeroma pozno (v prvi polovici 19. stoletja). Najstarejše pričevanje o Miklavževem obhodu na Slovenskem verjetno izvira iz leta 1839 in je bilo napisano v nemščini pod naslovom „Miklavžev večer na Kranjskem“.

            Kako je tradicionalno potekalo miklavževanje na Slovenskem? Ponekod so po vaseh že konec novembra in v prvih dneh decembra (do 4. decembra) potekali samostojni obhodi parkeljnov. Največji in najstrašnejši parkelj na Slovenskem je verjetno parkelj „Trentar“ v Podkorenu in Ratečah pri Kranjski Gori, ki ima dvanajst rogov . Na Miklavžev večer pa je bil obhod Miklavža v spremstvu angelov in parkeljnov po hišah. Ti običaji se zadnja leta v veliki meri spet oživljajo ali pa tudi prej niso izumrli.

Obhod je potekal večinoma takole: dekleta in otroci so v spremstvu staršev v strahu pričakovali prihod Miklavža, angelov in parkeljnov. Dekleta so se bala parkeljnov, da jih ne bi namazali s sajami, otroci pa, da jih ne bi dali v koš in vrgli na sneg. V pričakovanju Miklavža in njegovih spremljevalcev so se dekleta zaklepala v kamrice, otroci pa so ponavljali molitve in katoliški nauk iz katekizmov, da so bili pripravljeni, če bi Miklavž preverjal njihovo znanje molitev in katoliškega nauka. Ob prihodu Miklavža in njegovih spremljevalcev je pozvonil zvonček ob rožljanju verig parkeljnov, kar je pomenilo, da je bil sprevod pred hišo. Miklavž je pri otrocih dejansko pogosto preverjal, kakšno je njihovo znanje molitev in poznavanje osnov katoliškega katekizma. Če otroci niso znali moliti oziroma niso poznali katekizma ali pa je bil „Miklavž“ obveščen, da otroci med letom niso bili pridni, jim je za „darilo“ izročil palico, parkeljni pa so koga za krajši čas dali v koš oziroma ga vrgli na sneg. To je bilo za otroka velika sramota in mnogi so se nato med letom poboljšali. Pridnim otrokom je Miklavž dal darila. To nagrajevanje in sankcioniranje otrok je bila po katoliškem verovanju tudi predpodoba opozorila otrok, da bodo po smrti prišli v nebesa, če bodo sveto živeli, in v pekel, če bodo umrli v smrtnem grehu.

            Danes so bolj kot po hišah razširjeni Miklavževi obhodi ter organizirana miklavževanja po mestnih trgih in vaseh ter po domovih krajanov in po župnijskih dvoranah. Nekatere stare oblike obhodov parkeljnov in miklavževanj se danes oživljajo, druge ne, nekatere pa zgolj v okrnjeni obliki.

            Na Slovenskem je sveti Miklavž veliko bolj tradicionalen obdarovalec od Božička. Dedek Mraz pa je tako ali tako komunistični obdarovalec, ki je prišel iz tedanje Sovjetske zveze in se na naših tleh prvič pojavil leta 1945 ali 1946. Namen uveljavljanja Dedka Mraza je bil izpodriniti Božička in še veliko bolj Miklavža ter s tem našo krščansko-katoliško kulturo. Danes žal v slovenske šole še naprej prihaja Dedek Mraz, medtem ko so ga v mnogih nekdanjih komunističnih državah že zdavnaj odpravili. Zato Slovenci ne obdarujmo svojih otrok za Dedka Mraza, obdarujmo jih raje za Miklavža in Božička, vedimo pa, da je Božiček na Slovenskem zgolj sekundarni obdarovalec, na prvo mesto v našo decembrsko tradicijo obdarovanja spada Miklavž, ker je na Slovenskem v naši kulturi primarni decembrski obdarovalec in s tem pri nas najbolj tradicionalen.

            Letos bodo miklavževanja, v taki obliki kot smo jih poznali prejšnja leta, zaradi epidemije koronavirusa verjetno odpadla, ker bo vsaj množično zbiranje ljudi še vedno prepovedano, vseeno pa starši tudi letos ne pozabite obdarovati svojih otrok in ne dovolite, da bi bili zaradi sedanjih razmer za Miklavževa darila letos prikrajšani.

MATIJA ŠORLI