Slika novice

Miklavževanje je star običaj, ki je na Slovenskem zakoreninjen že skoraj 200 in se izvaja na predvečer godu svetega Miklavža (5. decembra). God svetega Nikolaja oziroma Miklavža pa je 6. decembra oziroma grudna (gruden je staro slovensko ime za mesec december).

Na začetku nekaj o škofu svetemu Nikolaju oziroma Miklavžu. Sveti Miklavž je za otroke najbolj priljubljeni svetnik, ker jih obdaruje, sigurno pa je ta svetnik za vse generacije najbolj poznan znotraj svetnikov, ki godujejo v mesecu decembru, tudi za nekristjane. Za svetega Miklavža je bilo tradicionalno, da je pridne otroke nagradil, poredne pa so »kaznovali« parkeljni (besedo »kaznovali« sem dal v navednice, ker je bila po navadi kazen le simboličana).

Sveti Nikolaj je bil škof v Miri v Mali Aziji. Rodil se je v 3. stoletju, umrl pa v četrtem. Njegovo češčenje se je razširilo po vzhodni in zahodni Cerkvi. Na Slovenskem mu je od vseh svetnikov posvečeno največ cerkva, blizu 200. Največ cerkva ima posvečenih v lavantinski škofiji, posvečena mu je tudi ljubljanska stolnica.

Svetega Miklavža poznamo kot obdarovalca otrok zaradi tega, ker naj bi trem hčeram siromašnega očeta ponoči priskrbel denar za doto tako, da jim je ponoči skozi okno porinil tri kepe zlata. Od tod naj bi se uveljavila šega, da so otroci nastavljali posode v katere jim je »Miklavž« ponoči dal darila.

Seveda pa Miklavževi obhodi z angeli in parkeljni sovpadajo tudi s poganskimi šegami, ki jih krščanstvo ni odpravilo, ampak jih je preoblikovalo iz poganskih v krščanske običaje. V predkrščanskih časih je bil mesec december čas vračanja duhov in duš rajnikov, ki so se po poganskih verovanjih tačas vračali na svet. Zato so že v predkrščanskih časih na naših tleh obstajali divji zimski obhodi našemljncev, ki so simbolizirali obhode duhov rajnih. Krščanstvo je te obhode našemljencev, ki so potekali v prvih dneh decembra preoblikovalo v obhode parkeljnov, na Miklavžev večer pa Miklavževe obhode z angeli in parklejni. Parkeljni predstavljajo hudiče.

Miklaževi obhodi v današnjem oziru besede so se na Slovenskem uveljavili razmeroma pozno (v prvi polovici 19. stoletja). Najstarejše pričevanje o Miklavževem obhodu na Slovenskem verjetno izvira iz leta 1839, ki je bilo napisano v nemščini pod naslovom »Miklavžev večer na Kranjskem«.

Kako je tradicionalno potekalo miklavževanje na Slovenskem. Ponekod so po vaseh že konec novembra in v prvih dneh decembra (do 4. decembra) potekali samostojni obhodi parkeljnov. Največji in najstrašnejši parkelj na Slovenskem je verjetno parkelj »Trentar« v Podkornu in Ratečah pri Kranjski Gori. Trentar ima dvanajst rogov (ti običaji se zadnja v veliki meri zopet oživljajo v kolikor sploh niso izumrli). Na Miklavžev večer pa je bil obhod Miklavža v spremstvu angelov in parkeljnov po hišah.

Potekal je večinoma takole: dekleta in otroci so v spremstvu staršev v strahu pričakovali prihod Miklavža, angelov in parklejnov. Dekleta so se bala parkeljnov, da jih ne bi namazali s sajami, otroci pa, da jih ne bi dajali v koš in vrgli na sneg. V pričakovanju Miklavža in njegovih spremljevalcev so se dekleta zaklepala v kamrice, otroci pa so ponavljali molitve in katoliški nauk iz katekizmov, da so bili pripravljeni če bi Miklavž preverjal njihova znanja molitev in katoliškega nauka. Ob prihodu Miklavža in njegovih spremljevalcev je pozvonil zvonček ob rožljanju verig parkeljnov. Miklavžev sprevod je bil pred hišo. Miklavž je otroke velikokrat preveril, kakšno je njihovo znanje molitev in poznavanje osnov katoliškega katekizma. Če otroci niso znali moliti oziroma niso poznali katekizma ali pa je bil »Miklavž« obveščen, da otroci med letom niso bili pridni, jim je za »darilo« izročil palico, parkeljni pa so koga za krajši čas dali v koš oziroma ga vrgli na sneg. To je bilo za otroka velika sramota in mnogi so se nato tekom leta poboljšali, pridnim otrokom pa je Miklavž dal darila. To nagrajevanje in sankcioniranje otrok je bila po krščanskem verovanju tudi predpodoba opozorila otrok, da bodo po smrti prišli v nebesa če bodo sveto živeli in v pekel če bodo umrli v smrtnem grehu.

Danes so bolj kot po hišah razširjeni Miklavževi obhodi po mestnih trgih in vaseh ter organizirana miklavževanja po mestnih trgih, vaseh in po domovih krajanov ter po župnijskih dvoranah. Nekatere stare oblike parkljevih obhodov in miklavževanj se danes oživljajo, nekatere ne, nekatere pa v okrnjeni obliki.

Ob sklepu bi še dodal, da je za slovenska tla najbolj tradicionalen obdarovalec sveti Miklavž in ne Božiček. Dedek Mraz pa je itak komunistični obdarovalec, ki je prišel iz tedanje Sovjetske zveze in se je na naših tleh prvič pojavil leta 1945 ali pa 1946. Namen uveljavljanja Dedka Mraza je bil izpodriniti Božička in še veliko bolj Miklavža ter s tem našo krščansko-katoliško kulturo. Danes žal v slovenske šole še naprej prihaja Dedek Mraz, medtem ko so ga v mnogih nekdanjih komunističnih državah že zdavnaj odpravili. Zato Slovenci, ne obdarujmo svojih otrok za Dedka Mraza, obdarujmo jih raje za Miklavža in Božička, a vedimo pa, da je Božiček na Slovenskem zgolj sekundarni obdarovalec, na prvo mesto v našo decembrsko tradicijo obdarovanja sodi Miklavž, ker je le on na Slovenskem v naši slovenski kulturi primarni decembrski obdarovalec in je s tem pri nas najbolj tradicionalen.

Matija Šorli – član programskega sveta Domovinske lige za kulturo