Nikoli ne bomo največji. Nikoli ne bomo najmočnejši. Tako nekako je Janez Janša govoril ob 15. obletnici osamosvojitve. Potem so mu drugi očitali plagiatorstvo. Ampak, roko na srce, besede niso last nikogar, plagiatorstva mu jaz niti ne očitam. Velike besede ljudje sploh radi ponavljamo in se morebiti niti ne zavedamo, da niso plod našega razmišljanja, ampak usedlina našega spomina.

Da ne bomo največji, da ne bomo najmočnejši, smo vedeli. Nismo pa vedeli, da bomo dočakali čas, ko bomo najmanjši v vsej svoji zgodovini, da se bo naš življenjski prostor zožal na velikost, ki jo lahko skoraj s pogledom zaobsežemo. Ob osamosvojitvi smo zasedli območje do Savudrije, Trdinov vrh, prebivalci Štrigove so se veselili, da bodo končno priključeni Sloveniji in prebivalci zaselkov Mlini, Bužini, Škodelin,Škrile niso nikoli niti pomislili, da bodo prodajali domačije in se preseljevali v notranjost Slovenije, sicer bodo ostali na Hrvaškem. Joško Joras ni niti sanjal, da bo nekega dne nek levičarski politikant zapisal, da je vredno izgubiti stik z mednarodnimi vodami, samo da so se ga Slovenci znebili.

Po nekem zelo kratkem obdobju, ko si potni list ali osebno izkaznico potreboval le, če si potoval na Hrvaško ali izven Evropske unije, smo se znašli v času, ko lahko potujemo brez osebnega dokumenta najkrajšo razdaljo v zgodovini naše države, kaj države, našega naroda! Na Primorskem so mejni prehodi za Slovence tesno zaprti, v Belo krajino si niti prijatelji, ki imajo tam počitniške hišice, ne upajo, proti Madžarski mejo zapira ograja, enako kontrolirajo mejo avstrijski varnostni organi in sedaj Salvini, Bog mu daj zdravja, s pametjo ga je obilno obdaril, razmišlja, da bi na meji s Slovenijo postavil zid. Ker le zid, kot nas uči zgodovina, je tisto, kar poleg vojske in policije zmore varovati državne meje. In medtem, ko si je slovenska policija priborila 13 vojakov, ki ji bodo pomagali varovati mejo, ki bo v bodočnosti, še bolj kot je že danes, ogrožena, se naša okolica ograjuje. Ograjuje se pred nami, naj nam bo to jasno. Tokrat zopet stojijo na meji,da ne bi ljudje bežali iz naše države proti zahodu. Ne stojijo Slovenci niti jugo vojska, stoji italijanska straža, ki ne straži pred Slovenci ampak pred onimi, ki jih slovenska politika tako odprtih rok sprejema.

Ko pomislim na zgodbo o žici okoli Ljubljane in jo primerjam z žico in zidom okoli svoje domovine, ko razmišljam o Trdinovem vrhu, Štrigovi, primorskih vaseh, ki jih prepuščamo Hrvatom, o Beli krajini, kjer razen zaslužkarjev, ljudje ne upajo ponoči iz svojih domov, o Ilirski Bistrici in njeni okolici, kjer ne moreš več prodati nepremičnine, o Velenju in drugih slovenskih mestih, kje ne slišiš več slovenske govorice, mi postaja jasno, da nikoli ne bomo niti tako veliki, kot smo bili leta 1991. Da so nas naši politiki s poslanci, ki v času kandidiranja za evropski parlament obljubljajo najmanj Luno, potem pa skomignejo z rameni, češ, kaj pa nas osem sploh lahko naredi, prevarali. Tako levi kot oni baje malo manj levi, družno, z roko v roki, so nas »zataušali«. Kaj so dobili za to, ne vem, za koliko srebrnikov je Juda izdal Kristusa, vemo, za koliko srebrnikov pa prodaš svojo domovino? Verjetno ne bomo nikoli izvedeli, vendar vemo, da ko se naš življenjski prostor oži, za to nosijo odgovornost politiki. Ne volivci, čeprav vam bodo to še kako radi prodajali. Še manj oni, ki so »dobri ljudje, ki so ostali doma«. Ne. Volili ste, ker ste verjeli. Ker se je tako sladko oklepati lažnih obljub in slediti lažnim prerokom.

Ali bomo imeli priložnost, da zaustavimo krčenje naše Slovenije na zaselke, kamor se bomo zatekli, željni govoriti in ohranjati slovenski jezik? Da ne bomo kot neki čudaki ali sekta ostali na margini svoje bivše domovine, ki je ob vsakem novem rojstnem dnevu manjša in manj naša? Razmišljajte o tem, ne o tistem, da ne bomo nikoli največji. Si tudi ne želimo. Ampak, vsekakor pa si želimo obstati in to ne kot nek eksotičen narod na Balkanu, kot eksotična žival v kletki, obdani z ograjo na vseh straneh, ampak kot tisto, kar smo bili. Leta 1991, leta 1992, vse do nekako leta 2000, ko smo se izgubili v bitkah, ki niso naše, ko smo podlegli lažnim prerokom, ko smo malikovali zlato nemško-francosko tele.