Slovenska desnica je v krizi. Dolgotrajni in globoki. Če tranzicijski levici kljub katastrofalnemu vodenju države uspeva ohranjati oblast in se ob tem še radikalizirati, je nekaj narobe tudi s politično tehnologijo desnice. Res je precejšen del neuspeha mogoče pripisati zunanjim dejavnikom kot so neuravnoteženost medijskega prostora, skorumpiranost in politična odvisnost pravosodja, zastrupljenost šolskega sistema z ideologijo izrojene levice, tovarišijski kapitalizem, itd. Vse to so dejavniki, ki kar dobro pojasnjujejo, zakaj vsakokratne državnozborske volitve po 1990 morda so svobodne, a zagotovo ne poštene in zakaj je v Sloveniji prisotna tiranija statusa quo. A žalibog na te zunanje dejavnike desnica v opozicijskem položaju nima vpliva. Še huje, tudi v času nadzora izvršne oblasti (1990-92, 2004-08, 2012-13) je bila pri transformaciji družbenih podsistemov neuspešna. Rezultat je Slovenija kot zgodba o spodleteli tranziciji, s slabimi obeti za volilni preobrat. Prav nič ne kaže, da se bo tokratno Šarčeva vladanje končalo s predčasnimi državnozborskimi volitvami. Še tri leta si lahko obetamo nadaljevanje istega.
Eden večjih problemov slovenske desnice je zaciklanost v časih slovenske pomladi, osamosvojitve in poveličevanje Demosa. Trdim, da so mitologizacija osamosvojitve, neopomladna retorika in poizkusi obnove Demosa nesmiselni. So simptom brezidejnosti in posledično brezperspektivnosti slovenske desnice. Demos je mrtev. Slovenska pomlad je mrtva. Slovenija pa v letu 2019 za izpeljavo procesa družbenih sprememb potrebuje drugačno politično tehnologijo kot v letih 1989/91. Povedano ne pomeni, da Demos v ključnem obdobju slovenske zgodovine ni odigral zgodovinske vloge. Nasprotno. Brez Demosa ne bi imeli samostojne države. To je kljub obupnim poizkusom repetovskega revizionizma, ki vzpostavlja mitomansko pripoved o osamsvojiteljstvu komunistov pod »modrim« vodstvom Milana Kučana, dejstvo. Tisti, ki nam je bila samostojna Slovenija od nekdaj intimna opcija, bomo za to Demosu večno hvaležni. A poslanstvo Demosa ni bila zgolj osamosvojitev, ampak tudi osvoboditev. Osvoboditev iz spon totalitarnega komunizma. Leta 1990 so tisti, ki so volili stranke zbrane v Demosu, pričakovali vzpostavitev ne samo samostojne, ampak zlasti drugačne Slovenije. Obetali so si vzpostavitev normalne države, z delujočo demokracijo, svobodnim tržnim gospodarstvom in vladavino prava. Teh idealov slovenske pomladi Demos ni uresničil. Čeravno moramo biti vsak dan znova ponosni, da je naša domovina samostojna država, z njeno vsebino ne moremo biti zadovoljni. Slovenija leta 2019 ni dobra država. Za to stanje neosvobojenosti in ubitje pomladnega duha, ki sta posledici spodletele tranzicije, nosi odgovornost tudi Demos. V kakšni meri je to posledica  okuženosti z udbo-komunističnimi kadri in dolomitskim duhom, bo stvar bodočih zgodovinskih analiz. Upam, da se na koncu dneva ne bo potrdila teza, da sta bila Nova revija in Demos projekta, vodena s strani SDV.
Da pogrevanje trideset let starih zgodb ne daje rezultatov je jasno vedno več politikom. Eden takih je predsednik NSi Matej Tonin. Ta se je odločil za smel strateški premik stranke NSi v levo, t.j. zapustitvi desnega političnega prostora in umestitev v sredino (karkoli že to pomeni). Za ta obrat v levo so si izbrali tudi primernega svetovalca, enega najboljših kar jih premore tranzicijska levica, Sebastjana Jeretiča. V NSi so se s to potezo prenehali pretvarjati, da so nekaj, kar niso, stranka desnice. Nenameravana posledica odločitve NSi je, da s tem rušijo Kučanov model »žlahtne desnice« in posredno tudi SZDLjevski oziroma neodolomitski model demokracije. Ali bo strategija NSi uspešna, bo pokazal čas. Sam sicer dvomim, da je mogoče NSi-jevo tradicionalno bazo ponižanih in razžaljenih katoličanov, žrtev komunizma, razširiti z nagovarjanjem »sredinskih« volivcev SAB, SMC, Državljanske liste, Pozitivne Slovenije, Zaresa in ostalih derivatov nekdanjega LDS. A to je manj pomembno, Toninu in NSi smo lahko hvaležni, da so nakazali, da prihodnost  slovenske desnice ne more iti v smeri Kučanove »žlahtnosti«.
Slovenija potrebuje pravo desnico, ne psevdodesnice po meri levice in vsegliharjev. Medianski volivec je pri nas zaradi dediščine totalitarizma in enoumja dominantnih medijev levo usmerjen, a prilagajanje njegovim preferencam, bi se odrazilo samo v petdesetih odtenkih rdeče in vzdihu sedaj smo vsi socialisti. Socializma in socialistov imamo že tako preveč, ne premalo.
V Evropi prihaja na desnici do velikih sprememb, do idejne in tehnološke prenove. Alternativna desnica, populizem in suverenizem so nove igre v mestu, tradicionalne ljudske in krščansko-demokratske stranke so v zatonu. Konflikt sedanjosti ni več med delom in kapitalom, ampak med nacionalno državo in globalizmom. Ekonomija postaja sekundarna, osrednje mesto prevzemajo vrednotni, kulturni, verski in civilizacijski konflikti. Naša desnica teh trendov ne bi smela spregledati in bi morala izpostaviti naslednje poudarke:
1. Zanikanje kulturnega marksizma oziroma multikulti & LGBT + P agende. Dekonstrukcija spola, družine, naroda in rase, ki jo zagovarja kulturni marksizem vodi v propad zahodne civilizacije.
2. Domoljubnost. Pozitivno vrednotenje samostojne Slovenije in zavračanje jugoslovenarstva. Zavzemanje za ohranitev slovenskega jezika, kulture in identitete kot osmislitve obstoja Republike Slovenije.
3. Proevropskost. Naša domovina je Slovenija, naddomovina Evropa. Slovenija je v kulturnem smislu srednjevropska država, to pa ne vključuje nekritične podpore EU, procesov federalizacije ali celo vzpostavitve Združenih držav Evrope.
4. Privrženost liberalno-demokratski ureditvi s svobodnim tržnim gospodarstvom in pravno državo.
5. Brezkompromisni zagovor svobode govora. Svoboda govora je ena največjih civilizacijskih pridobitev. Politična korektnost in sovražni govor sta simptoma represivne tolerance, ki natika nagobčnike nasprotnikom levega progresivizma.
Vsi ti poudarki niso znak skrajnosti, so znak normalnosti. Če ne želimo, da Slovenija postane podalpska Venezuela in/ali multikulti »usrana luknja«™, potrebujemo ravno takšno, normalno desnico. Suverenizem v Evropi je na pohodu, volilni uspehi Lege v Italiji, ŐVP v Avstriji, AfD v Nemčiji, RN v Franciji, Vox v Španiji… so dokaz kakšna je prihodnost evropske desnice. Zakaj bi bila Slovenija drugačna?