Slika novice

Morda se kdo vpraša, kaj bi to bilo in kako bi to izvedli. Sama si to predstavljam nekako takole. V petek, ko otroci že razmišljajo o koncu tedna in dveh dneh brez šole – če se le ni treba pripraviti na tri kontrolke, ustno spraševanje in predstavitev plakata – bi imeli na urniku predmet, ki bi se imenoval Vzgoja za odnose.

Za ta predmet ne bi potrebovali dragih delovnih zvezkov in težkih učbenikov, ampak le en mali a5 zvezek. Kljub na videz majhnim zahtevam pa bo vsebina z otroki in mladimi ostala do konca njihovih življenj. To bi bil (na žalost verjetno za enkrat edini) predmet, ki bi bil sestavljen predvsem iz vaj. In timskega dela. Imel bi zelo malo teorije. In ogroooomno prakse. In prave pogovore, ki bi naslavljali življenjsko pomembne teme. Vzgoja za odnose bi se, kot pove že ime, ukvarjala z odnosi. Osredotočili bi se predvsem na odnos do sebe in odnos med moškim in žensko.

Pogoj za uspešen odnos je, da si sam v sebi najprej miren, da veš kakšne so tvoje želje in pričakovanja in da znaš te stvari uspešno ubesediti v pogovoru. Otroci bi torej najprej razmišljali o sebi. Postavljali bi si takšna vprašanja: Kdo sem? Kakšen je moj cilj v življenju? Kaj me veseli? Kaj me žalosti in prizadene? Kakšen pečat želim pustiti za seboj?

O teh stvareh se do sedaj mladih ni sistemsko spodbujalo, da bi razmišljali. Trendi zadnjih let so pravzaprav ravno obratni. LGBT+P aktivisti izvajajo »delavnice o motnjah hranjenja,« ki se »nenačrtovano« spremenijo v orto homoseksualno propagando, ker naj otrokom tema o motnjah prehranjevanja »ne bi bila tako zanimiva.« Ob tem pa izvemo še, da je aktivistka učiteljico poslala iz razreda pod pretvezo, da bodo otroci tako »bolj sproščeni,« na USB ključku pa ima »slučajno« ravno modul o detabuizaciji homoseksualnosti. Opisano je resničen primer iz ene od osnovnih šol v Ljubljani. Upam, da veste, čemu služijo navednice.

Na tak in druge načine otroke spodbujajo, naj dvomijo v svoj spol in spolno usmeritev. Namesto ustvarjanja in izgrajevanja trdnih osebnosti, ki si bodo zadale cilje in jih uresničevale, ki bodo stremele k občudovanja vrednim idealom, tovrstne delavnice generirajo zblojene ljudi, napumpane z ideologijo, ki je terjala že premnoge smrti in mlade na koncu dneva pušča prazne in nesrečne. To so namreč idealni potrošniki, saj zaradi svoje nesrečnosti nasedajo reklamam, ki obljubljajo srečo. Takšni posamezniki so idealna raja, saj ne razmišljajo o korupciji, počasnem sodstvu, in nasedajo lažem, ki jih servisirajo podkupljeni novinarji in slepo ubogajo.

Rešitev za nastalo situacijo, za izgubljeno vero v odnos, ki ne razočara, v poroko, ki se ne konča na sodišču, v družino, kjer so otroci zaželeni in sprejeti vidim (med drugim) v tem, da to temo začnemo naslavljati v izobraževalnem sistemu. Poleg prej omenjenih vprašanj o sebi, kar je seveda osnova za vsak odnos, pa je potrebno mlade spodbuditi k premisleku o tem, v kakšnih odnosih si želijo živeti. Si želijo zvestobe? Kdaj je primeren čas za prvi spolni odnos? Je to res petkov večer, v spalnici sošolkinih staršev, ki jih ni doma in je zato hiša prazna, ti pa si edina v klapi, ki še »nisi«? Kaj so moje meje? Ali znam povedati, kaj me moti ali pa tiho trpim in se jezim, ker tako ravnajo z menoj? Ali znam spoštovati meje drugega? Čas je treba nameniti tudi razmisleku o tem, kakšna je moja izhodiščna točka. Kaj mi pomeni dom? Kakšna je moja družina? Kaj si želim iz svoje družine odnesti s seboj v življenje in katerih napak ali vzorcev ne želim ponavljati? Področja, ki bi jih ta predmet obravnaval, če naštejem samo nekatere, so še: čustvovanje, poroka, zaveza, obljuba, spolnost, plodnost, očetovstvo in materinstvo, nosečnost, porod, vzgoja, postavljanje meja, sklepanje kompromisov, …

Naše šole bi lahko naše otroke bistveno bolje pripravile na življenje, če bi bilo vsaj malo volje po zamenjavi obstoječe kadrov na ministrstvu za šolstvo.

Tako. Te in še mnoge druge teme je treba nasloviti, takšna vprašanja je potrebno zastaviti našim mladim, na katerih bo kmalu stal svet. Potrebujemo šolo, ki mladim poleg znanja in kompetenc daje tudi primerne vrednote in jih vzgaja. Dovolj je bilo zastrupljanja naših otrok s teorijo spola in LGBT+P propagando v imenu odprtosti in sprejemanja. Čas je za Vzgojo za odnose.