Prihajajo. Vedno več njih, Afričanov v Evropi.

Uresničuje se načrt multikulti globalistov o vzpostavitvi Evrafrike. Francoski predsednik Emmanuel Macron, sicer znan kot ljubitelj oglječrnih ganimedov, fantazira o vzpostavitvi skupnega kontinenta Evrope in Afrike. Evropska usoda, naj bi bila neločljivo povezana z afriško. Podobno razmišlja Frans Timmermans, propadli spitzenkandidat evropskih socialistov za predsednika Evropske komisije, ki vidi ti. Afroevropejce (zame sicer protislovje v izrazu) kot ključni dejavnik vzpostavitve multikulturne družbe prihodnosti. Ti »Afroevropejci« naj bi predstavljali rešitev za probleme starajoče evropske družbe in tehnološkega zaostajanja Evrope za ZDA in Kitajsko. I don’t think so. Zadnje kar Evropa potrebuje je afrikanizacija. 

Afrika nikomur pri zdravi pameti ne more predstavljati civilizacijskega zgleda. Po štirih desetletjih od konca kolonializma ostaja razvojni problem. Če je v tem času vzhodna Azija, zlasti Kitajska, doživela izjemno gospodarsko rast in socialni napredek, Afrika nazaduje. Tako absolutno, kot relativno. Poveden je podatek, da je realni BDP na prebivalca v Afriki danes v povprečju nižji kot je bil v 70-ih letih prejšnjega stoletja. Delež prebivalstva, ki mora preživeti z manj kot dolarjem na dan, se je podvojil. Še državi, ki sta pred desetletji obetali lepšo prihodnosti, kot sta Zimbabve in Južnoafriška republika, sta po genocidu in izgonu belcev krenili na pot gospodarskega nazadovanja. Afrika je bila, je in po mojem mnenju tudi bo ostala celina brezupa.  

Upoštevaje dejstvo, da so v obdobju od 1945 do danes afriške države prejele kar 1.200 milijard USD nepovratne razvojne pomoči, je njihovo gospodarsko nazadovanje še toliko bolj osupljivo. Zdi se, da bolj kot razvite države pomagajo Afriki, slabše je. Vodilni razvojni ekonomist Svetovne banke William Easterly poimenuje razvojno pomoč Afriki za spektakularen neuspeh. In vendar se v razvojni skupnosti ne spremeni nič. Nasprotno, razvojna pomoč Afriki se je v zadnjih desetih letih celo potrojila. Danes kar 27 afriških držav pokriva več kot polovico javnih izdatkov z razvojno pomočjo, 12 pa je takšnih, kjer ta delež presega 75 %.

V teh prizadevanjih po povečevanju razvojne pomoči prednjači EU, ki si je za cilj postavila kar 0,7%  delež v BDP. Voditi iste razvojne politike kot v preteklosti, podprte s še več denarja in pričakovati drugačne rezultate, ustreza opredelitvi neumnosti. Ta neumnost pa temelji na vprašljivem moralnem imperativu, ko naj bi bil bogati zahod obvezan pomagati revni Afriki. In to kljub temu, da gre v primeru tuje razvojne pomoči za pojav, ko revni davkoplačevalci na zahodu, pomagajo bogatim, skorumpiranim elitam v Afriki.

Kako pojasniti razvojno neuspešnost Afrike? Razvojna ekonomika je v razumevanju dejavnikov gospodarske rasti v zadnjih desetletjih napredovala. V sredini 20. stoletja je prevladovala neoklasična teorija rasti, ki je razvojno zaostalost Afrike pojasnjevala s pomanjkanjem kapitala oziroma investicij. Rosenstein-Rodanov model velikega sunka je tako predvideval potrebo po velikih investicijah v vse sektorje gospodarstva, s posebnim poudarkom na infrastrukturi. Te naj bi zagnale samoobnavljajoči se cikel gospodarske rasti. Kljub milijardnim investicijam, financiranim z nepovratno pomočjo ali ugodnimi posojili, afriškim državam kolesa gospodarske rasti ni uspelo zagnati.

Na podlagi teh izkušenj je bil konec šestdesetih letih prejšnjega stoletja neoklasična teorija dopolnjena s človeškim kapitalom. Nezadostna izobrazba prebivalstva naj bi onemogočala rast. Sledile so velike investicije v izobraževalni sistem in prenos človeškega kapitala s študijem afriških študentov na zahodu. Tudi nekdanja Jugoslavija je bila del tega procesa, tako je npr. Ljubljana leta 1974 dobila ICPE center, ti. Zumba House, Univerza v Ljubljani pa je na široko odprla vrata afriškim študentom. Žal tudi investicije v človeški kapital niso prinesle pričakovanih rezultatov. Nemalo afriških študentov je ostalo na zahodu, tisti, ki so se vrnili pa so postali del skorumpiranih elit.

Osemdeseta so prinesla institucionalizacijo razvojne ekonomike. Ekonomisti so ugotovili, da so ključen dejavnik institucije, tj. pravila igre. Tako formalne kot so ustava, zakoni, standardi kot neformalne, tj. kultura, navade in običaji. V okviru Svetovne banke so razvili množico programov za presajanje pravnih sistemov. Prevladalo je prepričanje, da je moč preprosto prenesti najboljše primere pravnih praks iz zahoda v Afriko. Danes ima večina afriških držav pravne sisteme posnete bodisi po vzoru nekdanjih kolonialnih sil, bodisi ZDA. Kljub temu ne poznam afriške države, ki bi bila zgled vladavine prava in varovanja lastninskih pravic. Problem je v interakciji oziroma združljivosti formalnih in neformalnih institucij. Afriške navade, običaji in kultura kot celota so težko združljive tako z evropsko kot anglosaško tradicijo formalnih institucij. Kako spremeniti neformalne institucije, ostaja veliko vprašanje gospodarskega razvoja.

Če res želimo pomagati Afriki, se je potrebno otresti politične korektnosti in stvari poimenovati take kot so. Afrika ne trpi zaradi pomanjkanja naravnih virov, kolonialnega izkoriščanja, našega rasizma ali premajhne razvojne pomoči. Afrika je Afrika zaradi Afričanov. Ti bodo morali ugotoviti, da si blaginjo lahko zagotovijo tako kot Evropejci, Američani ali Kitajci samo sami.

Za nas pa je sporočilo razmisleka naslednje. Če želimo ohraniti blaginjo in civilizacijske dosežke, ne uvažajmo afriških problemov v Evropo. Največjo uslugo človeštvu bomo naredili s tem, da ostanemo to kar smo, Evropejci.

Bernard Brščič