Rimljani so bile modri ljudje. Spomniti se velja enega številnih latinskih pregovorov, kakršen vladar takšno ljudstvo (Qualis rex, talix grex) . Izhodišče je razmislek o odnosu med vladajočimi in vladanimi. V aristokratsko-oligarhični, oziroma monarhični ureditvi, kot je bila rimska, je pot prenašanja grehov/kreposti potekala od vladajočih k vladanim, vladani naj bi bili v moralnem smislu zrcalna podoba vladajočih. V demokraciji je drugače. Kot izhaja že iz njenega besedotvorja, gre za vladavino ljudstva, v posredni oziroma predstavniški demokraciji, kot je naša, si ljudstvo izbira vladarje po svoji meri. Latinski pregovor je zato potrebno obrniti, prebesediti v kakršno ljudstvo, takšen vladar (Qualis grex, talis rex). Idiotom, mišljeno v izvornem pomenu nezainteresiranih za javne zadeve, vladajo idioti.


Pogled na vladajoče pri nas ni prav prijeten, v samostojni Sloveniji gre iz slabega na slabše. Naša demokracija je sinonim za negativno selekcijo. V zadnji utelesitvi tekme proti dnu se to kaže v izvolitvi poklicnega burkeža za predsednika vlade. Cinik bi dejal, da je politika, zlasti slovenska, gledališče in da je kar prav, da ga vodi zabavljač. Sam menim, da pojava negativne selekcije v slovenski politiki ne bi smeli obravnavati kot prhljaj na suknjiču, ampak da gre za simptom bolezenskih družbenih procesov. Politične pojave kot so šarci, pahorji, cerarji, jankovići niso vzrok, so posledica obolelosti naše družbe.


Deloma je moč patologijo slovenske politike pripisati naravi demokracije. Ta bi v idealni zastavitvi morala biti usmerjena v zasledovanje skupne blaginje. Izvoljeni predstavniki naj bi bili kot agenti ljudstva, zavezani k maksimizaciji funkcije družbene blaginje. Če namesto teorije javne izbire uporabim rousseaujevski besednjak, bi morali udejanjati splošno voljo (volonté générale). V politiki brez romantike je drugače, politika je stvar interesov, večinoma uresničevanje zasebnih interesov na rovaš javnih. Politiki maksimirajo svojo individualno funkcijo blaginje, ne naše skupne, družbene. Odlika demokracije je, da poseduje učinkovito zdravilo, ki omejujejo samopašnost politikov. To so volitve. Te omogočajo mirno zamenjavo vladajočih takrat, ko vladani ugotovijo, da prvi ne delujejo v njihovem interesu. V Sloveniji imamo že osemindvajset let bolj ali manj svobodne volitve, a bi težko sklepal, da te prispevajo k zdravljenju politike. Nasprotno, bolj kot se obrazi menjajo, slabše je. Nekateri ponavljajo vajo v slogu s prepričanjem, na tokratnih volitvah bo bolje, novi obrazi bodo dostavili. Drugi zaradi razočaranj obupajo nad demokracijo in volitvami in obupajo v vlogi antičnih idiotov, nezainteresiranih za politiko, češ vsi so isti. Tako naivna vdanost v usodo, ponavljanje istega in pričakovanja drugačnih rezultatov kot vsegliharska volilna neudeležba vodita v slepo ulico. V demokraciji si ni mogoče po pilatovsko umiti rok, na koncu dneva je vlada takšna, kot jo je izvolilo ljudstvo.


Problem je ljudstvo. Da je na primer po dokazih o kriminalu, klientelizmu in korupciji na primer Zoran Janković izvoljen, pove veliko o Ljubljančanih. Ne glede na to, da možakar še ni bil pravnomočno obsojen, bi v zdravi družbi moral biti z glasovi volivcev izločen iz političnega življenja. Seveda v razmerah, ko posamezniki še ohranjajo sposobnost elementarnega razlikovanja, kaj je prav in kaj ne. Žal je slovenska družba zabredla v anomijo, stanje brez vrednot. Imunski sistem je v celoti odpovedal. Tega tvorijo tako formalne kot neformalne institucije. Pravna država kot agregat formalnih institucij ne samo, da ne deluje, ampak je zlorabljana za obračunavanje z nasprotniki tranzicijske levice. Še bolj poguben je razpad neformalnih institucij, navad, kulture, običajev, tistim, kar razumemo pod moralo. Francoski sociolog Émile Durkheim je stanje anomije pojasnjeval z razkorakom med normami, kakršne bi morale biti in takšnimi, kakršne so. V Sloveniji je danes ta razkorak izjemen.
V razmerah akutne družbene anomije uspevajo sociopati in psihopati. Del je oportunistov, ki si ob odsotnosti moralnih omejitev zaradi kompulzivne obsesivne pogoltnosti želijo zgolj napolniti žepe. Večji problem so patološki narcisi. Ti vodstveno vlogo, ki jo pridobijo v demokratičnem procesu, uporabljajo zgolj za napihovanje svojega narcisističnega balona. Dejanskega vodenja pa niso sposobni.

Kako se soočiti z družbeno anomijo? Durkheim govori o treh R-jih. Lahko življenje ritualiziramo, lahko resigniramo, ali se upremo z revoltom. Slovenci smo sposobnost za revolt nazadnje pokazali v letih 1989-91, rezultat tega sta naša samostojna država in sprememba družbenoekonomskega sistema. Najprej pa moramo začeti prevzemati odgovornost. Ni vseeno, ali volimo in koga izvolimo. In nismo vsi isti.

Delite naprej