Večina 620.759 slovenskih upokojencev živi slabo. Zelo slabo. Statistika je neizprosna. Povprečna starostna pokojnina znaša 662 evrov, kar je zanimivo, ravno enako pragu tveganja revščine. Ta za leto 2019 za samsko osebo tudi znaša 662 evrov. Iz tega dejstva lahko izpeljemo neprijeten sklep, da je povprečni slovenski upokojenec revež.

Še bolj kot nizka povprečna vrednost pokojnin je zaskrbljujoča porazdelitev pokojnin, ta je izrazito asimetrična v levo. Povedano preprosto to pomeni, da kar 57,6 % upokojencev prejema pokojnino, ki je nižja od 662 evrov. Na primer pokojnino nižjo kot 400 evrov prejema 13,9 %, nižjo od 500 evrov 24,9 %, nižjo od 600 evrov 48,4 %, nižjo od 1.000 kar 87,5 %. Samo 9,4 % upokojencev prejema pokojnino med 1.000 in 1.500 evrov, med 1.500 in 2.000 evrov jih je takih le še 2,6 %. 2.733 ali 0,5 % je takšnih srečnežev, ki jim ZPIZ zadnji delovni dan v mesecu nakaže več kot 2.000 evrov. Kot zanimivost, najvišja izplačana pokojnina v septembru 2019 je znašala 2.834 evrov. Čeravno ZPIZ ne razkriva osebnih podatkov, je vsakemu poznavalcu pokojninskega sistema jasno, da gre za pokojnino Milana Kučana, ki znaša 80 % plače predsednika republike.

Iz statističnih podatkov izhaja, da slovenski pokojninski sistem vse slabše izpolnjuje svojo vlogo. Z zavarovanjem pred tveganjem dolgoživosti naj bi preprečeval revščino starostnikov. Starost zaradi z njo povezanih tegob že tako pogosto ni najlepši del človekovega življenja, če jo spremlja revščina še toliko slabše.

Po podatkih SURS naj bi 89.000 oziroma 18,1 % vseh upokojencev živelo pod pragom tveganja revščine. Stopnja tveganja revščina je za upokojence za več kot tretjino večja kot za celotno populacijo, kar jih uvršča na prvo mesto prizadetosti z revščino.

Vprašanje, ki se zastavlja je, zakaj je kljub neprestanemu procesu reformiranja pokojninskega sistema, revščina upokojencev vedno večji problem? Moj odgovor je v neustreznem reformnem pristopu. Po eni strani so reforme pretirano osrediščene na spremembo pokojninskih parametrov, po drugi strani pa niso naslovile strukturnega problema, problema pokojninskih zastonjkarjev, dejanskih »upokojenskih« parazitov, ki v slovenski ZPIZ niso vplačevali prispevkov, danes pa prejemajo nadpovprečne nezaslužene
»pokojnine«.

Od osamosvojitve leta 1991 do danes so bile izvedene tri pokojninske reforme, 1992, 1999 in 2012. Vse tri so bile parametrične. Pred veliko pokojninsko reformo leta 1999 je sicer Mednarodni denarni sklad predlagal paradigmatsko reformo, ko naj bi dokladni sistem zamenjal naložbeni sistem s kapitalskim pokritjem. Zaradi izjemnega javnofinančnega bremena financiranja prehoda, je bila izvedena parametrična reforma. Vse tri pokojninske reforme so bile usmerjene v spremembo treh ključnih parametrov: zvišanje upokojitvene starosti, znižanje odmernega odstotka in spremembo načina usklajevanja pokojnin. V razmerah demografskega somraka, kot je slovenski, se pokojninske reforme nahajajo med Scilo zagotavljanja vzdržnosti in Karibdo preprečevanja revščine.

Glede prvega cilja, zagotavljanja javnofinančne vzdržnosti so bile reforme uspešne. Poslovanje ZPIZ-a je vseskozi stabilno, pokojnine se nakazujejo redno. Delež odhodkov za pokojnine v BDP je leta 2010 znašal 11,01 %, v letu 2018 se je znižal na 9,78 %. V istem obdobju se je število upokojencev zvišalo s 538.455 v letu 2009 na 617.299 v letu 2018.

To pomeni, da se je ob slabih 15 % zvišanju števila upokojencev, delež pokojnin znižal za slabo odstotno točko. Povedano drugače, vedno večje število  pokojencev dobiva vedno manjši delež pokojnin v BDP.

Deloma je to sicer  pripisljivo razmeroma ugodni gospodarski rasti v zadnjih petih letih, ki znatno blaži javnofinančne pritiske. Povedno je, da se je znesek transferjev ZPIZ iz proračuna v zadnjih petih letih zmanjšal za 28 % in je v lanskem letu znašal 1,06 milijard evrov. Še bolj kot gospodarska rast ima za blagodejne javnofinančne učinke zasluge reforma iz leta 2012. Ta je zaradi zviševanja upokojitvene starosti prepolovila vsakoletno število novih upokojencev. Zniževanje odmernih odstotkov pri izračunu pokojnin, se je odrazilo v izjemnem padcu razmerja med povprečno pokojnino in povprečno plačo. To se je v zadnjem desetletju znižalo za kar osem odstotnih točk, od 66,6 % v letu 2009 na samo 57,9 %.

Skratka, vse pokojninske reforme v samostojni Sloveniji so glavno breme starajočega prebivalstva prevalile kar na upokojence. Posebej prizadeti so tisti, ki so upokojili v zadnjem desetletju. Ocenjujem, da so vlade vsako leto po zadnji reformi iz leta 2012 na rovaš upokojencev prihranile minimalno 500 milijonov evrov, deloma zaradi škodljive formule usklajevanja pokojnin, deloma zaradi zniževanja odmernih odstotkov.

Kakšen je odgovor vlade Marjana Šarca? V maniri svetilnikov socializma kot sta Kuba ali Venezuela, je napovedala enako zvišanje vseh kategorij pokojnin, za 6,5 evra. 6,5 evra! A ne takoj, šele decembra 2020. Res je, prav ste prebrali, čez eno leto! Čudim se upokojencem, da mirno prenašajo takšno norčevanje in da ne povzdignejo glasu ob vsakomesečnem prikrajševanju.

Niso pa vsi upokojenci v istem čolnu. Nasprotno, nekaterim »upokojencem« se lahko smeji. Mislim na pokojninske zastonjkarje, kukavičja jajca podtaknjene v slovenski pokojninski sistem. Gre za okoli 50 kategorij »upokojencev«, katerih izplačila niso utemeljena v plačanih prispevkih (izjemne pokojnine ulturnikov, športnikov, borcev NOB, pripadnikov SDV, pripadnikov JNA, itd.).

Celoten znesek po 161.členu ZPIZ-2 v lanskem letu je znašal 218 milijonov evrov. Resen denar, ki bi ga lahko namenili izboljšanju pokojnin tistih, ki so plačevali prispevke slovenskemu izvajalcu pokojninskega zavarovanja. Žal nobena vlada po osamosvojitvi ni bila pripravljena nasloviti problema nezasluženih pokojnin in izvesti očiščenja pokojninske blagajne. Rezultat vseh opisanih institucionalnih odklonov je, da se pokojnina danes pojmuje kot socialna kategorija, celo miloščina države, kot neke vrste družbeni rezidual, ki ga država izplača po plačilu vseh ostalih obveznosti.

Od tod tudi socialistične ideje o izenačevanju pokojnin, češ želodci upokojencev so bolj ali manj enaki, naj bodo enake tudi pokojnine. Že mogoče, da so želodci enaki, a vplačani prispevki niso. Z vidika aktuarske pravičnosti je razumljivo, da mora biti izplačana pokojnina sorazmerna plačanim prispevkom. Nič prispevkov, nič pokojnine, nobenih izjemnih pokojnin, nobenih pokojninskih zastonjkarjev.

Vrnimo Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje k izvorni vlogi, ki naj bi bil institucija, zadolžena za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ne socialna institucija za prerazdeljevanje in izplačevanje rent »zaslužnim«.

Kako naprej? V institucionalnem smislu je jasno, da nadaljnje zniževanje odmernih odstotkov in ohranitev veljavne formule usklajevanja pokojnin vodi v akutno revščino starostnikov. A glavno odgovornost za izboljšanje položaja nosijo upokojenci sami. Vsak zadnji delavnik v mesecu lahko vidijo, kam jih je pripeljala podpora socialističnim demagogom tipa Erjavec ali Bratušek. V bedo. Oni so tisti, ki bi morali glasno zahtevati očiščenje pokojninskega sistema in striktno zasledovanje načela aktuarske pravičnosti. Njihov dosedanji molk in ponavljanje volilnih izbir si lahko tolmačim, da so s svojim dosedanjim položajem pravzaprav zadovoljni. Tudi prav.

Delite naprej