Nemčija danes predstavlja grožnjo. Grožnjo Evropi. Ne sicer v obliki iz časov Wilhelma I, Wilhelma II ali Adolfa Hitlerja, ko je nemški škorenj poljubno prekrajal evropske meje. Nenazadnje je današnji Bundeswehr samo še vojaška karikatura, nesposobna zavarovati Nemčijo pred vdorom migrantov, kaj šele premikati meje proti Gdansku ali Bog ne daj Kaliningradu.

Ne, nemški militarizem je mrtev, a mehka nemška moč, ki ga je po 2. svetovni vojni nadomestila, je vsaj tako nevarna. Dolgo je nemški gospodarski čudež, utemeljen na ordoliberalnem pristopu Ludwiga Erharda, Walterja Euckena in Wilhelma Röpkeja, veljal za zgled, vreden posnemanja. Nemčija je hkrati odigrala pozitivno vlogo v procesu evropskega združevanja in gradnji institucij EU. Samoumevno je bilo, da bo po združitvi ZRN in NDR leta 1990, združena Nemčija zaradi velikosti in ekonomske moči prevzela vodilno vlogo v Evropi. A žalibog se je ta vodilna vloga v zadnjih desetih letih, ko Nemčijo vodi kanclerka Angela Merkel, izkazala za popoln polom. Gospa je najslabša kanclerka po 2. svetovni vojni, velika nesreča za Nemce in žal za vse nas, Evropejce.

V tej luči si zastavljam vprašanje, kaj se dogaja z Nemčijo? Pronicljiv socialdemokratski politik Thilo Sarrazin je vse povedal z naslovom svoje knjižne uspešnice, Deutschland schafft sich ab (Nemčija se samoukinja). Res težko je drugače poimenovati spremembe, ki se v zadnjih letih dogajajo v Nemčiji. Politiko sprejemanja milijonov afro-arabskih muslimanov, ki državo spreminjajo v odurni Germanistan res težko poimenuješ drugače kot etnični samomor. A ta patološki altruizem in etnomazohizem oziroma multikulti ideologija wilkomerstva mora imeti globlje vzroke. Naj začnem s prozaičnim, vezanim na osebnost Angele Merkel. Dejstvo je, da ženska nima otrok, nima hčerk, ki bi jih za spolovila grabili oziroma posilili ti. »ficki-ficki migranti« kot se dandanes v tisočih primerih dogaja po Nemčiji. Materinstvo bi jo  ravnotežilo in ji predočilo časovno perspektivo, ki presega dolgost njenega življenja.

Če pustimo ob strani banalnost jalovosti Angele Merkel, se moramo soočiti z ideologijo  ultikulturalizma, ki podpira nemški patološki altruizem in etnomazohizem. Nemci so iz 2. svetovne vojne izšli označeni s stigmo kolektivne krivde za nacizem in holokavst. Na nürnberškem procesu se ni sodilo samo posamičnim nacistom, sodilo se je nemštvu. Zdravilo denacifikacije je bilo raznemčenje. Izjemno pomembno vlogo pri pranju možganov in zaprtju nemškega uma je igrala franfurtska šola kulturnega marksizma. Herbert Marcuse, Theodor Adorno, Max Horkheimer & Co., vsi po vrsti judje, so na najbolj zahrbten način, z ideološko zastrupitvijo, maščevali Nemcem za holokavst. Nemški šolski sistem in mediji pod njihovim vplivom še sedem desetletij po koncu vojne Nemcem vsiljujejo pripoved o nemški genocidnosti in kolektivni krivdi. Nemci naj bi bili še n-generacij dolžni sprejemati vse tretjesvetne migrante in s tem signalizirati svojo moralno krepost in ozdravljenost nacizma. Sprašujem se, kako naj bi Nemci, še zlasti tisti rojeni po 2. svetovni vojni, nosili kolektivno krivdo za holokavst. Kolektivne krivde ni, ta je lahko samo individualna. Podobno Slovenci ne moremo nositi kolektivne krivde za genocid v Rogu, Hudi jami ali Teharjah, zločinci imajo imena in priimke, druži pa jih članstvo v dotični politični organizaciji.

Okupatorji Nemčije po 2. svetovni vojni pa se niso zadovoljili z ideološko indoktrinacijo povojnih generacij Nemcev v maniri progresivizma frankfurtske šole, nadgradili so ga s ti. Hootonovim načrtom. Ameriški paleoantropolog in evgenik Earnest Hooton je že med 2. svetovno vojno pripravil načrt naselitve temnopoltega, afriškega prebivalstva v Nemčijo. To naj bi ob rasnem mešanju poskrbelo za uničenje nemškega nacionalizma in agresivnosti. Nekakšna lokalna različica Coudenhove-Kalergijevega načrta za celotno Evropo.

Kljub nemškemu gutmenschevstvu, politični korektnosti in medijski cenzuri je pripoved kolektivne krivde in z njo povezanega multikulti kulta celo v Nemčiji vse manj prepričljiva. Zato se nemške politične elite poslužujejo ekonomskih argumentov. Migranti naj bi bili splošno zdravilo za demografske težave Nemčije, porok za izplačevanje pokojnin starajočih Nemcev. Velika zabloda. Stog človeškega kapitala afro-arabskih migrantov je pičel, pravzaprav nikakršen, njih socialni kapital pa je negativen. Afro-arabski prišleki se v Nemčijo ne prihajajo ne integrirat, še manj asimilirat. Njih cilj je dominacija, vsiljevanje s sodobnostjo nezdružljive religije, islama. Ne samo, da s produktivnim delom ne bodo pomagali ohranjati nemške socialne države, njihova prisotnost je najboljše zagotovilo za propad le-te. Tudi milijarde evrov vlaganj v njihovo izobraževanje ne bodo veliko pomagale. Rezultati antropoloških raziskav so neizprosni, povprečni inteligenčni kvocient sahelskih Afričanov znaša 70, Arabcev pa 85. Upoštevajoč nemško povprečje 103, si tudi ob spregledu nepremostljivih kulturnih razlik z islamom, lahko predstavljamo perspektivo multikulturne Nemčije. Der Untergang; tehnološki, ekonomski in na koncu dneva civilizacijski.

Kljub depresivnem položaju pa je tudi na nemškem moč zaznati znake ozdravitve, čeravno nemara prepozno. Na deželnih volitvah CDU kanclerke Merklove doživlja neuspeh za neuspehom. Nedavno ji je Alternative für Deutschland na Saškem in Turingiji zadala boleč poraz. V naslednjem koraku lahko AfD postane vodilna stranka na vzhodu. Svojevrsten zgodovinski paradoks je, da se lahko rešitve Evrope nadejamo z vzhoda, ne z zahoda. Ta se zdi nepopravljivo poškodovan s progresivizmom frankfurtske šole. Pogoj za ozdravitev Nemčije je slovo, če uporabim izraz angleškega konservativnega filozofa Rogerja Scrutona, oikofobnih politikov. Politikov, ki v imenu univerzalizma, globalizma in multikulturnosti sovražijo lastno kulturo in narod. Čas Angele Merkel mineva, od vodenja stranke CDU se je že poslovila. Želel bi si, da se čimprej tudi s kanclerskega položaja. Ne bom je pogrešal.