Dr. France Prešeren se je rodil 3. decembra leta 1800 v Vrbi na Gorenjskem v kmečki družini. V vaseh pod Begunjščico in pod Stolom od Begunj do Žirovnice se je rodilo nekaj znanih slovenskih mož. Poleg Prešerna so bili v teh vaseh rojeni nadškof Anton Vovk, ki je bil Prešernov pranečak, pisatelja Janez Jalen in Franc Saleški Finžgar ter najbolj znana slovenska narodno zabavna glasbenika, brata Slavko Avsenik in Vilko Ovsenik.

Prešeren je svoja študijska leta preživel na Dunaju kjer je študiral in doštudiral pravo. Po dokončanem študiju se je vrnil v Ljubljano, kjer je delal kot odvetnik. Tri leta pred smrtjo leta 1846 pa se je vrnil na Gorenjsko, kjer je v Kranju dobil samostojno advokaturo, za katero se je že dalj časa prizadeval. Tako je zadnja tri leta svojega življenja preživel v Kranju, kjer je 8. februarja leta 1849 umrl. Pokopan je v Kranju v Prešernovem gaju, ki je bilo v tistem času kranjsko mesto pokopališče, danes pa je preurejen v kranjski mestni in spominski park.

Prešernova pesniška obdobja po navadi razdelimo na tri dele:

  • na mladostno obdobje, ki je trajalo od začetka njegovega ustvarjanja do leta 1828. V tem obdobju so še vedno vidni vplivi razsvetljenstva in predromantike. V tem obdobju je njegova poezija večinoma lahkotna, ljubezenska in zbadljiva. Znana Prešernova pesniška dela, ki so nastala v tem času so npr.: Povodni mož, Dekletom, Zvezdogledom
  • na zrelo obdobje, ki je trajalo v letih od 1829 do 1840. V tem obdobju pesnik izraža svoj romantični svetovni nazor. Izoblikujejo ga osebne tragedije kot so npr.: smrt prijateljev Matije Čopa in Andreja Smoleta, nesrečne ljubezni, zavrnitve prošenj za samostojno advokaturo. Svojo usodo začne povezovati z usodo naroda. V tem obdobju začne uporabljati klasične pesniške oblike in posega po brezčasnih tematikah. Znana Prešernova pesniška dela, ki so nastala v tem času so npr.: Slovo od mladosti, Soneti nesreče, Sonetni venec, Krst pri Savici, Glosa, Gazele, Turjaška Rozamunda, Kam?, Pevcu.
  • na pozno obdobje, ki je trajalo od leta 1841 do 1848 (v januarju in februarja leta 1949 pa je bil pesnik na smrtni postelji in ni več ustvarjal). V tem svojem zadnjem obdobju se Prešeren vrne k preprostim pesniškim oblikam in opusti visoke romantične teme. Pomembnejša njegova dela, ki so nastala v tem času so npr. Nezakonska mati, Neiztrohnjeno srce, V spomin Matija Čopa, Orglar in Zdravljica, ki pa je hkrati tudi slovenska himna.

Tematike njegovega pesniškega opusa so:

  • ljubezenska tematika
  • domoljubna tematika
  • zgodovinska tematika
  • bivanjska tematika

Pomen Prešernovega pesniškega ustvarjanja je v tem, da je Prešeren prvi slovenski pesnik, ki se je po kakovosti svoje poezije lahko kosal s tedanjimi pesniškimi sodobniki po Evropi, kjer je bil v tem času na področju literarne in drugih umetnosti čas romanticizma. Poleg tega je bil Prešeren prvi slovenski pesnik, ki je napisal sonetni venec. Svoj sonetni venec je posvetil Primičevi Juliji. Sonetni venec je sestavljen iz štirinajstih sonetov in dodatnega 15. akrostiha, z naslovom Magistrale, ki je sestavljen iz začetnih črk priimka in imena Primičeve Julije. Prešernov sonetni venec naj bi bil mejnik ko naj bi slovenski jezik po kvaliteti postopoma začel postajati enakovreden drugim evropskim jezikom oziroma s svojim Sonetnim vencem je pesnik dokazal, da je tudi v slovenskem jeziku mogoče pesniti zapletene pesnitve.

Nekatere njegove pesmi so kasneje tudi uglasbili bodisi kot zborovske skladbe bodisi kot samospeve. Skladatelji, ki so uglasbili njegova dela so bili npr. Kamilo Mašek, Jurij Flajšman, Gregor Rihar, Stanko Premrl. Za večino Slovencev je najbolj znano Prešernovo uglasbeno delo pesem Zdravljica po verziji, ki jo je uglasbil skladatelj Stanko Premrl, ki je tudi slovenska himna.

Pomen Prešernovega kulturnega delovanja pa je bila tudi bitka za ohranitev nespremenjene slovenske pisave. Znana je bila tako imenovana črkarska pravda. Črkarska pravda je bil kulturni boj med zagovorniki uvedbe nove pisave metelčice, ki sta jo med drugimi zagovarjala Franc Metelko in njegov učitelj Jernej Kopitar in nasprotniki uvedbe metelčice med katere sta med glavne nasprotnike sodila France Prešeren in Matija Čop. Novost te nove pisave metelčice bi bila mdr. v tem, da bi slovenski črkopis poleg črk latinice vseboval še devet črkam cirilice, tako da bi imel vsak glas svoj poseben znak. Za Kopitarja je znano, da je bil dober prijatelj srbskega književnika Vuka Karadžića. Zmagali so nasprotniki uvedbe metelčice. Uporaba metelčice je bila prepovedana, tako da je še naprej ostala v uporabi bohoričica. Tako sodita Prešeren in Čop ter njun krog med najbolj zaslužne, da slovenski črkopis ni prišel pod vpliv srbskega.

Kako moramo obravnavati Slovenci Prešerna v današnjem času? Razume se, da Prešeren po eni strani ne potrebuje kulta, po drugi strani pa ne sme biti predmet opravljanja ali celo obrekovanja zaradi nekaterih njegovih osebnih slabosti in napak, ki jih je imel kot človek, zlasti v mladostnem času. Levičarsko zgodovinopisje mdr. velikokrat »pozablja«, da je Prešeren pred smrtjo živel spokorno življenje in da je umrl predviden z vsemi poslednjimi zakramenti, se pravi, da je pred smrtjo obžaloval svoje življenjske napake. Poleg tega pa določene Prešernove osebne človeške napake in slabosti, ki jih ima vsak človek ne opravičujejo sramotenja našega največjega slovenskega pesnika ter ne zmanjšujejo vrednost njegovih pesniških del in njegovega kulturnega delovanja. Sramotenje Prešerna ne pomeni zgolj sramotenje pesnika kot osebnosti, ampak tudi sramotenje dela slovenske kulturne identitete. To pomeni, da če Slovenci sramotimo Franceta Prešerna pravzaprav sramotimo svojo lastno kulturo. Narodu, ki sramoti svojo lastno kulturo oziroma svoje lastne kulturnike oziroma domoljube se nikoli dobro ne piše.

Ali imajo Prešernove pesmi in Prešernovi kulturni ter osebni pogledi tudi kakšno sporočilo za današnji čas? Prav gotovo. Kakor se je slovenščina v 19. stoletju borila za svoj obstanek, da ne bi izginila bodisi pod nemškimi bodisi pod panslavističnimi in ilirističnimi pritiski, tako danes slovenski jezik bije bitko za svoj obstanek, da ne bi izginil bodisi pod balkanskimi bodisi pod različnimi multikulturnimi vplivi (npr. anglicizmi), ki so sad današnje globalizacije in »kulturnega« marksizma. Posebno sramotne stvari se dogajajo v slovenskih visokošolskih in univerzitetnih ustanovah, kjer potekajo predavanja tudi že v tujih jezikih oziroma se želi povečati obseg predavanj v tujih jezikih. To pomeni, da se bo v prihodnosti mnogim slovenskim študentom predavalo v tujih jezikih na lastni zemlji (predvsem v angleščini). Na nekaterih slovenskih visokošolskih in univerzitetnih ustanovah oziroma na študijskih oddelkih se to že dalj časa dogaja.

Proti koncu pa bi omenil še aktualnost ene Prešernove pesmi in sporočilo druge. Posebno aktualna je tematika Prešernove pesmi »Lepa Vida«, ki govori o ženi, ki je zapustila svojega moža in otroka ter odšla z zamorcem v svet na španski dvor. Svojo odločitev je kasneje obžalovala, a se ni več mogla vrniti nazaj. Lepa Vida tako predstavlja neke zgodnje vrste feministko, ki se želi »osvoboditi« od svojega moža in otroka. To tudi stori, ker ne želi več igrati vloge žene in matere, a pride »iz dežja pod kap«, kar tudi ugotovi, a žal prepozno. Posledic te svoje napačne odločitve ne more več odpraviti. Vsebina te pesmi je aktualna posebno danes ko bi se »sodobne« evropske in slovenske feministke po eni strani rade »osvobodile« od moške »nadvlade« ter ne želijo več igrati vloge žene in matere, po drugi strani pa te iste feministke velikokrat podpirajo oziroma so vsaj tolerantne do islamskih skrajnežev in do mnogih kultur iz »tretjega sveta«, ki pa res kršijo pravice žensk. V evropskih državah in tudi že v Sloveniji se mnoge mlade ženske (npr. razne evropske pubertetnice in mladostnice) najprej žele »osvoboditi odvisnosti« od staršev in »moške prevlade« nato pa nekatere iste od teh odidejo živeti v muslimanske države v harem. Posebno v Franciji pa tudi drugod je zelo pogosto, da mnoge mlade ženske ali pa celo dekleta, ki so bile liberalno in feministično vzgojene prestopijo v islam, se preselijo v muslimanske države in gredo živet v harem. Mnoge od teh kasneje spoznajo to svojo napako, a navadno prepozno, ker izhod iz harema je zelo težaven ali pa celo nemogoč. Prav tako nekatera evropska dekleta (menda tudi Slovenke), ki so nekatere od teh prej zagovarjale feminizem in so se hotele »osvoboditi odvisnosti« od »moške nadvlade« in staršev odhajajo v skrajno islamistično organizacijo »Islamska država«. Mnoge od teh kasneje svoj odhod v »Islamsko državo« sicer obžalujejo, a žal prepozno, ker ko se vključijo v »Islamsko državo« je odhod iz te organizacije zelo težaven če ne celo nemogoč. Zgodovina se ponavlja. Kot nekoč Lepa Vida so prišle »iz dežja pod kap«, a mnoge posledic te svoje napačne odločitve do smrti ne bodo več mogle odpraviti. Zato je lahko Prešernova pesem »Lepa Vida« sporočilo sodobnim slovenskim in evropskih ženskam, da če ne bodo sprejele tradicionalnih krščanskih vrednot ter s tem naše krščanske, zahodne in slovenske tradicionalne vloge ženske in matere, jih v prihodnosti skoraj sigurno čaka islamska ali pa kaka druga oblika patriarhalnosti, ki prihaja iz »tretjega sveta«. Toda vse oblike patriarhalnosti, ki prihajajo bodisi iz islama bodisi iz kakih drugih kultur »tretjega sveta« pomenijo za ženske veliko hujšo »kletko«, da ne govorim celo kršitev ženskih in človekovih pravic. Prešeren je bil v tej pesmi res »preroški« in »vizionar«.

Pomembno pa je tudi sporočilo Prešernove pesmi »Krst pri Savici« v kateri pesnik sugerira, da se je Slovenska identiteta res začela oblikovati v obdobju poganstva, a dokončno pa se je izoblikovala ko smo Slovenci sprejeli krščanstvo in s tem vstopili v zahodni in evropski civilizacijski prostor. Po mnenju enega od slovenskih akademikov Prešeren v pesmi »Krst pri Savici« sugerira, da sprejem krščanstva za Slovence pomeni višjo razvojno civilizacijsko stopnjo od prejšnjega (poganskega-moja opomba) stanja naše zgodovine.

MATIJA ŠORLI – član programskega sveta Domovinske lige za kulturo

Delite naprej