Prvega novembra je praznik vseh svetih, ki ga je komunizem preimenoval v »dan mrtvih«, po osamosvojitvi pa je ta dan dobil ime »dan spomina na mrtve«. To je tako, kot če bi npr. božič poimenovali v »dan zime« ali pa veliko noč v »dan pomladi«.

Tako poimenovanje ni samo napačno, ampak spremeni tudi smisel in pomen tega praznika. Kaj sploh praznujemo prvega novembra? Večino dni v letu se spominjamo določenih svetnikov in svetnic. V svetovni zgodovini je živelo ogromno neznanih svetnikov in svetnic, ki jih katoliška Cerkev nikoli ni in morda nikoli ne bo razglasila za svetnike ali za blažene. Ti neznani svetniki pa praznujejo svoj praznik prvega novembra. Tako je prvi november praznik vseh svetnikov oziroma vseh, ki so po verovanju katoliške Cerkve v nebesih. Drugega novembra pa je praznik vernih duš v vicah. Verne duše v vicah so po verovanju katoliške Cerkve rajni, ki so se sicer zveličali in niso v peklu, a se zaradi nespokorjenih grehov iz svojega življenja očiščujejo v vicah.

Zato je prvi november do 15. ure popoldne tradicionalno dan veselja in ne dan žalovanja, ker se praznuje velik praznik vseh svetnikov. Že prvega novembra po 15. ure pa se slovesnost in veselje praznika vseh svetnikov začenjata prevešati v resnost in žalovanje, ker je prvega novembra po 15. uri že predvečer praznika vernih duš v vicah.

Kako je na Slovenskem in po katoliških predelih Evrope ter sveta potekalo praznovanje teh dveh praznikov? Dan pred praznikom vseh svetih (31. oktobra) sta bila tradicionalno post in zdržek od mesa. To pomeni, da so ljudje 31. oktobra lahko imeli le tri obroke hrane. Do sitega so se lahko najedli le pri glavnem obroku in pri nobenem obroku niso smeli jesti mesa toplokrvnih živali. Ta post in zdržek od mesa pa sta odpadla, če je 31. oktober prišel na nedeljo (na nedeljo tudi tradicionalno ne sme biti posta). Prvega novembra do 15. ure je praznik potekal v znamenju slovesnosti in veselja. Na Slovenskem so zvonovi vabili k svetim mašah s prazničnim pritrkavanjem. Svete maše so bile slovesne, pete in praznične. Ljudje k svetim mašam niso hodili v črnih oblačilih. Liturgična barva tega praznika je bila zaradi veselja in slovesnosti tega praznika bela. Cerkve so bile okrašene z rožami.

Ob 14. uri tega praznika so bile po cerkvah slovesne in pete litanije vseh svetnikov. K popoldanskih litanijam so zvonovi v zvonikih še zadnjič vabili s prazničnim pritrkavanjem. Nekateri ljudje pa so k litanijam že hodili v črnini, ker so se pripravljali na obisk pokopališča. Pri slovesnih in petih popoldanskih litanijah je bila liturgična barva še zadnjič bela, cerkev je bila še vedno okrašena z rožami. Po zaključenih litanijah so odstranili iz cerkve rože. V cerkev so postavili »tombo«. Tomba je prazna krsta. Tombo so pokrili s črnim prtom ter na njeno desno in levo stran dali po tri sveče (skupaj šest sveč). Ob 15. uri je sledilo petje libere za rajne. Pri petju libere je bil duhovnik že oblečen v črno barvo namesto v belo. Zaradi predvečera praznika vernih duš v vicah se je že začel čas resnosti in žalovanja. Po obredih ob tombi je sledil odhod na pokopališče, kjer je bil opravljen obred za rajne in kropljenje grobov. Na zvonove se ni nič več pritrkavalo, ampak samo še zvonilo.

Ob 17. ali ob 18. uri prvega novembra so po cerkvah molili vse tri dele svetega rožnega venca za rajne, okoli 20. ali 21. ure pa se je na zvonikih že zvonilo za verne duše v vicah.

V nekaterih predelih Slovenije je bila navada, da so prvega novembra zvečer v kuhinji ali v izbi »pripravili hrano in pijačo za verne duše v vicah«, ker je veljalo »ljudsko verovanje«, da bodo ponoči prišle v hišo verne duše v vicah in se bodo »v duhu pogostile s hrano in pijačo«. To verovanje je bilo le simbolično, ker ljudje v to v resnici niso verjeli, ampak je šlo za ostanek poganskih verovanj. Ker pa so se »duše v vicah ponoči le simbolično pogostile« in ne v resnici, sta hrana in pijača ostali nedotaknjeni ter so jo drugi dan domači v hiši pojedli in popili. Ponekod so v cerkvah prvega novembra zvečer na korih pustili odklenjene orgle »v verovanju«, da bodo ponoči duše prišle iz vic v cerkev in bodo imele v njej mašo, pri kateri bodo tudi igrale na orgle. Ljudski rek je bil, »da bodo igrale le na črne tipke«. Tudi v to ljudje v resnici niso verjeli, ampak je šlo le za šego, ki je bila še ostanek iz poganskih časov.

Drugi november je bil cel dan v resnosti in v žalovanju. Ponekod se je že okoli pete ali šeste ure zjutraj zvonilo za verne duše v vicah. Trikrat na vsakih 15 minut (v ljudskem reku »na tri cuge«). Po mnogih predelih Slovenije so družine 2. novembra zgodaj vstale in zmolile okoli pete ure zjutraj vse tri dele svetega rožnega venca za verne duše v vicah. Drugega novembra ni smelo biti nobenih zabav, koncertov in praznovanj. Gostilne domačih gostov niso videle, ker so domačini na ta dan v svojem kraju opustili njihov obisk. Cerkve so bile na ta dan brez okrasov z rožami. Prostor za maševanje pred oltarjem je bil pogrnjen s črnim prtom. Po cerkvah so bile na ta dan postavljene prazne krste – tombe. Drugega novembra so se maševali trije requiemi (po slovensko »črne maše« za rajne). Prva dva requiema sta bila tiha, se pravi, da ju je mašnik le bral in ne pel ter da so se pri tihih requiemih pele le slovenske žalne pesmi za rajne, zadnji requiem pa je bil pet, se pravi, da ga je mašnik pel in da so se peli latinski teksti v gregorijanskem koralu. Tradicionalno so pri petih requiemih peli moški pevski zbori, ker imajo moški temnejše glasove kot ženske in je moško petje zbujalo občutek večje resnosti in žalovanja. Po zadnjem pétem requiemu je sledilo petje libere, po njem so sledile molitve ob tombi, nato pa odhod na pokopališče. Pri pokopališkem križu so se nato izvajali obredi za rajne, na koncu pa je sledilo še kropljenje grobov na pokopališču (enako kot en dan prej). Po zaključenih obredih je sledilo zvonjenje za verne duše v vicah.

Obstajala pa je posebnost, ki je tradicionalno prišla na vsakih nekaj let, če je prvi november prišel na soboto. V nedeljo se tradicionalno ne sme praznovati praznika vernih duš v vicah. Če je prvi november prišel na soboto, se je tradicionalno praznoval praznik vernih duš v vicah v ponedeljek, 3. novembra. V tem primeru je bil prvi november cel dan čas veselja in slovesnih praznovanj, resnost in žalovanje pa sta se začela šele naslednji dan v nedeljo popoldne ter sta se nadaljevala in zaključila v ponedeljek, 3. novembra. Tako so se v tem primeru obredi za rajne začeli v nedeljo, 2. novembra, po 15. uri popoldne, zaključili pa v ponedeljek, 3. novembra, zvečer, se pravi, obredi in molitve za rajne so se za en dan premaknili.


Danes z uvedbo modernizma po 2. vatikanskem koncilu je bilo precej teh navad opuščenih, nekatere stvari pa so spremenjene. Npr. redko se 2. novembra pri moderni liturgiji še uporablja črna liturgična barva, ampak se uporablja namesto črne barve vijoličasta, poleg tega pri pokoncilskem bogoslužju ni prisotna tomba, ki je pokrita s črnim prtom in je okoli nje šest sveč. Poleg tega se po pokoncilskem koledarju praznik vernih duš vedno obhaja 2. novembra, tudi če ta pride na nedeljo. V cerkvah se po novem prav tako ne mašujejo več tradicionalni requiemi, ampak pokoncilske maše za rajne. Ljudje imajo za dan žalovanja raje prvi november namesto drugi, za drugi november mnogi sploh ne vedo več, kaj se takrat v resnici praznuje, vendar so se mnoge navade, ki sem jih omenil, kljub temu še vedno ohranile. Z širitvijo tridentinskih bogoslužij v zadnjem času in z večanjem števila katoliških tradicionalistov pa se tradicionalno praznovanje praznika vseh svetih in vernih duš v vicah pri nas, po Evropi in po zahodnem svetu postopoma ponovno oživlja.

Ker gremo lahko na pokopališče, kadar hočemo, ne glede na to, ali gre za navaden dan ali pa za kateri koli praznik, gremo seveda lahko na pokopališče tudi prvega novembra dopoldne, ampak v skladu z našo versko, kulturno in ljudsko tradicijo pa je, da če se gre prvega novembra na pokopališče, naj se gre šele popoldne, drugi november pa je cel dan čas za obiskovanje pokopališč. Tako lahko ugotovimo, da je prava slovenska in zahodna tradicija, da je celodnevni čas za obiskovanje grobov v resnici 2. november, prvega pa le popoldne, ne pa, da je prvi november »dan mrtvih« in žalovanja, za drugi november pa smo »pozabili«, kaj se na ta dan v resnici praznuje.

MATIJA ŠORLI

Delite naprej