LGBT skupnost pri nas postaja vse bolj nadležna, vsiljiva in nasilna. Ne zadostuje jim več »ponosno paradiranje« (ponos na kaj?) po ulicah slovenskih mest, ne zadostuje jim certificiranje javnih institucij, vrtcev, šol, fakultet, domov za ostarele z nekakšnimi certifikati LGBT prijazno, ne zadostujejo jim skupni WCji na FDV, ne zadostuje jim vsesplošno spoljenje slovenskega jezika, zdaj želijo s pedrologijo prodreti v učne načrte slovenskih šol.

Ta teden mi je prišel v roke priročnik za učitelje Mavrica v žepu – Uporaba umetniških orodij za naslavljanje LGBT + tematik. Nastal je v okviru strateškega partnerstva Erasmus + Perform2Reform, izdalo pa društvo Legibitra. Ob prebiranju priročnika sem bil kot oče osupel. Če povem po pravici, mi je šlo na bruhanje. Priročnik, ki ga financira EU, predvideva promocijo homoseksualnosti, biseksualnosti, transeksualnosti in ostalih spolnih odklonov v osnovni šoli. V osnovni šoli!!! Začenši z delavnico LGBT osnove za otroke do 9 let, delavnica od 10 do 14 let in očitno napredna delavnica za otroke nad 15 let. Otroke naj bi prepričali v škodljivost heteronomativnosti in da je cisspolnost, tj. ujemanje biološke in dojemane spolne identitete, nekaj abnormalnega. Sporočilo Mavrice v žepu je, da je abnormalnost nova normalnost. Spol ni biološko dejstvo, je poljubna kategorija. Ko se zjutraj pogledam v mednožje in opazim dotični primarni spolni znak, imam očitno privide. Ko se kasneje brijem in odstranjujem sekundarne spolne znake, živim v fikciji. Spola nista dva, spolov je sedeminpetdeset ali pa devetinosemdeset. O njih točnem številu se vodilni pedrologi še niso poenotili.

Priročnik Mavrica v žepu je le še eden izmed primerov levičarskega poneumljanja, da so spol, družina, narod in rasa družbeno konstruirane kategorije, ki jih je mogoče poljubno spreminjati. Dekonstrukcijo oziroma prevrednotenje vseh vrednot vidijo nasledniki Karla Marxa in Friedricha Engelsa kot predpogoj za izvedbo revolucije. Zanimivo je, da sta bila nestorja komunizma razmeroma socialno konservativna. Komunistični manifest je sicer nastrojen proti »buržoazni družini« in govori o izkoriščanju otrok po njihovih starših, a odpravo družine vidi kot posledico odprave kapitalističnih odnosov. Odmrtje družine je naravna posledica odmrtja kapitalizma. Marxovi nasledniki iz frankfurtske šole kulturnega marksizma postavijo stvari na glavo. Za Adorna, Horkheimerja, Marcuseja in njim podobne buržoazna družina, spolna hierarhija in naravna seksualnost niso posledica kapitalizma, ampak prepreka za izvedbo komunistične revolucije. Delavskemu razredu z lažno razredno zavestjo otopijo željo po revolucionarnem prevratu. Karl Marx potrebuje nadgradnjo s Sigmundom Freudom. Šele seksualno sproščen posameznik, osvobojen vseh spon družbene morale lahko po njihovem videnju postane revolucionarni agent. Naloga šolstva, medijev in državne birokracije je, da poskrbe za »progresivno« spremembo vrednot. Za kulturne boljševike je potrebni pogoj za izvedbo revolucije, da abnormalno postane normalno.

Pri zagovorništvu polimorfne perverznosti pa kulturni boljševiki postajajo vse bolj skrajni. Če je bila po oktobrski revoluciji partijski de rigueur promiskuiteta, je ta vendarle ostajala v mejah heteroseksualnosti. Lenin, Stalin, Fidel ali Tito so izkazovali množico sociopatskih in psihopatskih znakov, niso pa bili buzaranti. Danes moraš biti vsaj sodomit ali katamit, prava avantgarda se navdušuje nad ženskim dojenjem psa in želi kot na primer nemški zeleni poleg zoofilije dekriminalizirati tudi incest in pedofilijo. Priročnik Mavrica v žepu je korak v to smer, korak v udejanjanje 120 dni Sodome.

Zame de Sadove abotnosti niso zgled. Evolucijsko stabilna strategija družbe temelji na zdravi družini, ta pa je odraz naravnih odnosov med materjo in očetom oziroma udejanjanju heteronormativnosti. Normalen moški ima rad ženske, a si ne želi postati ženska. Normalna ženska ima rada moške, a si ne želi postati moški. Moški naj bodo moški in ženske ženske. Zdrava družba temelji na tabujih, jasnim razločevanjem med normalnostjo in abnormalnostjo. Tudi v spolnosti. Freudove teorije so nemara res pseudoznanstveni hokus pokus, a njegovo videnje libidinalne sublimacije je v kontekstu razreševanje civilizacijske nevroze še danes relevantno. Brez tabujev ni sublimacije libida, brez tega ni kreativnosti in brez kreativnosti ni civilizacijskega napredka.

Spolnost je stvar zasebnosti vsakega posameznika. Če se dogaja med opravilno sposobnimi odraslimi osebami in ne povzroča negativnih družbenih eksternalij, se vanjo nihče nima pravice vmešavati. Ne država in ne drugi posamezniki. Vrag pa vzame šalo, ko obrobna družbena skupina, kot je LGBT, začne večini vsiljevati svoje poglede in zahteva indoktrinacijo otrok s svojo izrojeno ideologijo. Takrat moram kot oče in državljan dvigniti glas in vzklikniti DOVOLJ!

XYspolno usmerjeni imejte se radi med sabo, nihče vas ne sili, da je vaše čustvovanje in spolnost v skladu z naravnimi zakoni, a roke stran od naših otrok.