Če bi imela intelektualne sposobnosti predsednika vlade in njegov smisel za humor, bi dejala: »Nikoli ne veš, kaj bo jutri, bolje da danes zapustiš ladjo, jutri lahko že potone.«

Če bo orkester igral ali ne, sploh ni vprašanje. Ker ga v resnici na ladji sploh ni še bilo. Vsi, ki so znali pihati v rog ali udariti na pravilno tipko in povleči po pravi struni, so v vladi. Ali vladni službi. Ali čakajo na kakšno veleposlaniško ali komisarsko mesto. Vendar se bo meni sanjska služba »direktorja volilne komisije RS« verjetno izmaknila. Ker nisem znala nikoli pravilno igrati, mogoče mi gre še najbolje udarjati po bobnu, to pa ni najbolj cenjeno. Bobne se večinoma igra s palico, pri opni pa dosežeš želeni ton z zategovanjem vijakov. Torej tudi za palico in zategovanje nisem iz ustreznega materiala. Kakorkoli, želja po neodvisnosti, ki je včasih, ko sem preutrujena, malo manjša, se mi je izpolninila za vso pokojninsko dobo.

Ampak, tudi za nas, ki kot osamelci kljubujemo vetru, dežju, zmrzali in vročini, pride trenutek, ko se v mislih zahvalimo vsak svojemu Bogu, usodi, naravi, da nas je pustila v samostojnem poklicu. Ker smo se navadili krmariti svojo barko čez vse viharje, pluti tudi v brezvetrju in najti luko, kjer smo počakali, da se neurje poleže.

In tako smo sedaj na bolj ali manj mirnem morju ali varno v svoji luki, vihar pa seka v same vrhove vlade, in je zato celo na TV Hanzi bil pripuščen Damir Črnčec, verjetno z namenom, da pove kakšen smiseln stavek. Ker ga poznam, vem, da ve več, kot je pokazal in mi je žal, da v oddaji »veseli tobogan«, ki jo je vodila »teta« Tanja, ni po moško udaril po mizi in potolažil vse bolj upravičeno prestrašeno ljudstvo. Ugrabitev, kamenjanje, vlomi, uničenje tuje lastnine, uboj policista, kraja avtomobilov … to vse vzbuja vedno večje nelagodje med ljudmi. Tiste redke, ki jih naši varuhi reda, ki se občasno iz občinskih hlapcev prelevijo v stražnike, po sistemu »hop Cefizelj, pa te imam« le uspejo prijeti, potem nahranimo, pregledamo, razkužimo, oblečemo in na tihem srečni ugotovimo, da so nam med vso »all inclusive oskrbo« zbrisali.

Ta politika med prebivalci le ne uživa takšne podpore, da se ne bi oglasilo ljudstvo in zahtevalo odstop ministra za notranje zadeve, ministra za obrambo, ministrice za infrastrukturo. Minister za zunanje zadeve pa tako ali tako sodi v kategorijo tistih, ki zbežijo dan prej in ne dan kasneje.

Tokrat čas ni na strani vlade. »Vi nid tajm« ni več mantra, ki bi nas nasmejala, ker »tajma« ni več. Ulice se polnijo z zagorelimi, ki niso naši državljani ob vračanju z dopusta, temveč so naši nepovabljeni gostje, ki, kot kakšna tečna tašča, ne izkazujejo nobene hvaležnosti, nasprotno, očitajo nam, da so tu, kamor ne sodijo in kjer nočejo biti.

Zato bo ladja kmalu potonila in zastor bo padel. Šarčev veliko nastop ne bo doživel reprize. Če bodo volivci še enkrat izvolili marioneto, katere vrvice vlečejo ostareli »pomembneži«, bo potrebno verjetno narediti križ. Potem je zaključek meni ljubega kolega dr. Franceta Prešerna še kako pravilen:

Oblóžile očetov razprtije
s Pipínovim so jarmam sužno ramo
od tod samó krvavi punt poznamo,
boj Vitovca in ropanje Turčíje.

Minuli sreče so in slave časi,
ker vredne dela niso jih budile,
omólknili so pesem sladki glási.