Ko je polnočni zvon ob polnoči v noči iz pustnega torka na pepelnično sredo oznanil konec pustnih norčij in veseljačenj, sta nekoč pred 2. svetovno vojno, na podeželju pa še pred letom 1970 nastopila post in stroga resnost. 

Ljudje potem do velike noči vsaj ob delavnikih niso več uživali ne mesa ne masti toplokrvnih živali. Izjeme so bile nedelje in ponekod tudi praznik Svetega Jožefa (19. marca) in praznik Marijinega oznanjenja (25. marca) če nista prišla ravno na petek. Sicer pa ljudje ob delavnikih nikoli niso jedli ne mesa in ne masti toplokrvnih živali, prav tako so se prostovoljno odrekali slaščicam, pecivu, pitju alkohola in kajenju tobaka. Nekateri zelo pobožni in spokorni ljudje pa so cel postni čas prebili ob kruhu in vodi.

Prav tako je med ljudstvom vladala stroga resnost. Gostilne včasih vsaj na vasi niso videle domačih gostov, na Slovenskem pa v postnem času vsaj pred  2. svetovno vojno ni bilo veselic, zabav, v ljubljanski operi in filharmoniji osemdeset let nazaj niso predvajali oper in mogoče tudi ne posvetnih koncertov, ampak se je namesto opere raje izvajalo oratorije. Kaj je oratorij? Oratorij je glasbeno izvajanje neke zgodbe oziroma pete igre isto kot v operi, le da oratorij nima scen in kulis kot jih ima opera. V oratoriju so pevci razvrščeni v pevski zbor in vsak pevec ima neko pevsko vlogo, isto kot v operi, a celotno nastopanje pevcev je za razliko od opere brez scen in kulis. Kakor ima opera po navadi posvetno vsebino ima oratorij po navadi versko vsebino. Zlasti se je nekoč v postnem času v ljubljanski operi izvajalo oratorije na tematiko Kristusovega pasijona-trpljenja in druge oratorije na tematiko religioznih vsebin (enako velja tudi za druge operne in koncertne hiše po katoliških državah). Eden od pomembnih namenov, zakaj so skladatelji oratorije sploh skladali je bil mdr. tudi v tem, da so jih v adventnem in postnem času lahko izvajali v koncertnih in opernih hišah, ko se posvetne koncerte in opere zaradi spokornosti adventnega in postnega časa pred 2. svetovno vojno ni smelo izvajati. Poleg tega so tudi po manjših mestih in vaseh namesto posvetnih iger po nekod izvajali uprizoritev Kristusovega trpljenja-pasijona (npr. znameniti škofjeloški pasijon).

Starši so branili otrokom vik, krik, glasen smeh in vpitje. Vsi bi se v postnem času zgražali če bi kdo v postnem času na glas zavriskal. Poleg tega v svetem postnem času ni bilo vasovanj. 

Za čas večje strogosti, tihote, strogega posta in spokornosti so svojčas veljali:

  • pepelnična sreda
  • postni petki
  • čas ko so bili »zavezani zvonovi« od obredov velikega četrtka pa do velikonočne vigilije na veliko soboto, zlasti pa na veliki petek, ki vedno pride dva dni pred veliko nočjo in je dan spomina na Kristusovo trpljenje in smrt na križu. 
  • in za čas kvatr

Kvatre (kvatrna sreda, kvatrni petek in kvatrna sobota) so spokorni dnevi, ki pridejo štirikrat na leto:

  • med 3. in 4. adventno nedeljo pred božičem v decembru
  • med 1. in 2. postno nedeljo (letos bodo kvatrni dnevi v postnem času prišli 4., 6. in 7. marca 2020)
  • teden po Binkoštih pred praznikom Presvete Trojice)
  • in ob začetku koledarske jeseni 

Fantu, ki je vasoval ob kvatrah so ponekod vzdeli vzdevek »kvatrnik« kar je med ljudstvom svojčas veljalo za hudo sramoto.

Ponekod so ljudje v postu imeli navado, da so žejni prišli domov a niso šli takoj piti vode, ampak so počakali npr. kakšno uro in so žejno uro darovali na čast Kristusovemu trpljenju in za lastno postno pokoro. 

Prav tako se je tradicionalno zahtevalo od ljudi, zlasti od žensk in deklet, da so se vsaj v postnem času bolj spodobno oblačile kot sicer.

V postnem času so na Slovenskem ob večerih po hišah molili žalostni del Svetega rožnega venca, križev pot, peli postne pesmi in opravljali druge postne pobožnosti. Poleg tega so ljudje v postnem času obnavljali znanja iz katoliškega nauka.

Znana so tudi postna romanja, predvsem na romarska središča:

  • ki so posvečena Žalostni Materi Božji
  • ki imajo Svete stopnice (svete štenge-izrečeno v stari slovenščini)
  • ki imajo križeve pote z štirinajstimi postajami na prostem

Eno od znanih oblik postnih romanj na Slovenskem je npr. postno romanje na god Žalostne Matere Božje na cvetni petek (dva dni pred cvetno nedeljo oziroma devet dni pred veliko nočjo) v tista romarska središča, ki so posvečena Žalostni Materi Božji.

Slovensko ljudstvo je včasih res veliko dalo na postni čas. Enako velja tudi za mnoge predele katoliške Evrope in zahodne civilizacije. 

Postni čas traja 40 dni in šest postnih nedelj (šest postnih nedelj se ne šteje v štiridesetdnevni postni čas). Postni čas pa je razdeljen na dva glavna dela:

  • na čas od pepelnice pa do sobote pred prvo pasijonsko oziroma tiho nedeljo, ki pride dva tedna pred veliko nočjo. Ta del postnega časa štejemo kot posredno pripravo na velikonočne praznike.
  • in na čas od tihe nedelje (dva tedna pred veliko nočjo) pa do velikega petka (dva dni pred veliko nočjo) oziroma do velikega četrtka zvečer, ko pa potekajo neposredne priprave na velikonočne praznike.

V času med pepelnico in veliko nočjo imamo tudi šest postnih nedelj:

  • prva postna nedelja (staro slovensko ime za prvo postno nedeljo je pepelnična nedelja)
  • druga postna nedelja (staro slovensko ime za drugo postno nedeljo je kvatrna nedelja)
  • tretja postna nedelja (staro slovensko ime za tretjo postno nedeljo je brezimna nedelja)
  • četrta postna nedelja (staro slovensko ime za četrto postno nedeljo je sredpostna nedelja)
  • peta postna nedelja (staro slovensko ime za peto postno nedeljo je tiha nedelja)
  • šesta postna nedelja (staro slovensko ime za šesto postno nedeljo je cvetna nedelja)

Na postne nedelje in ponekod tudi na praznik Svetega Jožefa (19. marca) ter na praznik Marijinega oznanjenja (25. marca) če ta dva praznika nista prišla ravno na petek pa ni bilo posta v hrani, a še vedno pa je veljala resnost v tem, da tudi na postne nedelje in na praznik Svetega Jožefa ter Marijinega oznanjenja ni bilo javnih prireditev, veselic in zabav. 

Liturgična barva v postnem času je večinoma vijoličasta (duhovnik je takrat pri cerkvenih obredih oblečen v večinoma vijoličasta liturgična oblačila, prti v cerkvah so vijoličaste barve), izjeme v postnem času pa so:

  • četrta postna nedelja, ko je vijoličasta barva pri tridentinskih mašah rožnata, ker je četrta postna nedelja tradicionalno nedelja veselja (pri pokoncilskih mašah tega skoraj ne poznajo več)
  • na praznik Svetega Jožefa in Marijinega oznanjenja ko je liturgična barva bela (to pa je v navadi kot pri tridentinskih kot pri pokoncilskih mašah)
  • tradicionalni pogrebi in tradicionalne pogrebne maše oziroma latinsko Requiemi ali v stari slovenščini »črne maše« (izraz »črna maša« v stari slovenščini ni mišljen kot satanističen obred ampak je sopomenka za Requiem ali za tridentinsko pogrebno sveto mašo) ko je liturgična barva vedno črna (pri pokoncilskih pogrebih in pokoncilskih pogrebnih mašah pa je liturgična barva itak vijoličasta).
  • sigurno obstajajo glede tega še kakšne druge posebnosti, ki jih ne poznam (o liturgičnih posebnostih velikega tedna bom še pisal pred veliko nočjo)

Cerkve in kapele v postnem času tradicionalno ne smejo biti okrašene z rožami. Izjema je četrta postna nedelja in mogoče ponekod po Evropi in po svetu tudi praznik Svetega Jožefa in Marijinega oznanjenja (če sta še kje to zapovedana praznika) ko so cerkve in kapele tradicionalno lahko okrašene z rožami (po novem se teh pravil ne držijo več striktno).

Včasih so ponekod pred glavnim oltarjem postavili velike postne prte. Postni prt je zavesa  katere dolžina sega od stene do tal. Postni prt je lahko naslikan s prizori od Kristusovega trpljenja. Ta navada je na nekdanjem slovenskem ozemlju mogoče ohranjena ponekod na avstrijskem Koroškem, za drugje pa ne vem. Sicer pa imajo to navado ohranjene oziroma uveljavljeno nekatere tradicionalno katoliške skupnosti oziroma župnije  po svetu, a ne vse.  

V postnem času se tradicionalno in tudi po novem ne moli in ne poje slave in aleluje. Izjema pa sta praznika Svetega Jožefa in Marijinega oznanjenja ko se kot po starem kot po novem moli in poje slavo, aleluje pa se v postnem času ne sme moliti in peti niti za ta dva praznika (vse do velike sobote pri velikonočni vigiliji, ki pride na večer pred veliko nočjo, ko se prvič po predpostnem in postnem času zopet zapoje alelujo).

V postnem času se tradicionalno ne sme izvajati porok, razen v izjemnih primerih (tega se po novem ne držijo več striktno). 

Tudi pravila na področju cerkvene glasbe so tradicionalno stroga. Orgle se tradicionalno v postnem času lahko uporablja le za intonacijo in za spremljavo petja ne pa tudi za samostojno igranje, še strožje pa je tradicionalno v postnem času prepovedana uporaba ostalih od Cerkve tradicionalno dovoljenih instrumentov (npr. orkestrov v stolnicah). Izjeme v postnem času glede uporabe orgel v postnem času pa so:

  • četrta postna nedelja, ko se lahko igra na orgle normalno
  • ponekod verjetno tudi praznika Svetega Jožefa in Marijinega oznanjenja, ko se lahko na orgle igra normalno (tam kjer sta ta praznika zapovedana)
  • in na peto postno ali tiho nedelja, ki pride dva tedna pred veliko nočjo, ko pa je uporaba orgel in vseh instrumentov vsaj na Slovenskem tradicionalno popolnoma prepovedana. Na tiho nedeljo naj bi bilo cerkveno petje popolnoma vokalno (brez spremljave orgel in drugih instrumentov), zato se je na Slovenskem tudi uveljavil izraz »tiha nedelja«, mednaroden izraz za tiho nedeljo, ki izhaja iz romanskih in germanskih jezikov pa je »pasijonska nedelja« (vseh teh zgoraj omenjenih cerkvenih glasbenih pravil se pri pokoncilski maši ne držijo več striktno ali pa jih popolnoma opuščajo).

V postnem času tudi ni dovoljeno praznično pritrkavanje na zvonove (praznično pritrkavanje na zvonove je slovenska posebnost o kateri bom še pisal v enem od prihodnjih člankov), ampak je dovoljeno le navadno zvonjenje. Izjema glede tega pa sta ponekod praznika Svetega Jožefa in Marijinega oznanjenja, ko je ponekod v navadi praznično pritrkavanje. 

Danes je tradicionalna postna disciplina, ki se je uveljavila že v 20. stoletju če ne celo po 2. svetovni vojni, a še pred 2. vatikanskim koncilom, ki pa zadnjih petdeset let tudi za tradicionaliste ni več obvezna:

  • da imamo vsak dan ob delavnikih (z izjemo pepelnične srede, vseh postnih petkov in velikega petka) zgolj tri obroke pri katerem se zgolj pri glavnem obroku lahko do sitega najemo in pri glavnem obroku lahko uživamo meso toplokrvnih živali. Pri dveh stranskih obrokih pa ne smemo uživati mesa toplokrvnih živali. Poleg tega morata biti dva stranska obroka skupaj manjša kot glavni obrok
  • na pepelnično sredo, na vse postne petke in na veliki petek pa so zgoraj navedena pravila skoraj ista, razlikujejo se le v tem, da na pepelnično sredo, na vse postne petke in na veliki petek pri nobenem obroku tudi pri glavnem ne smemo uživati čisto nobenega mesa in masti toplokrvnih živali. Na pepelnično sredo, na vse postne petke in na veliki petek ne smemo ne tradicionalno ne po novem užiti niti koščka mesa niti kanca masti toplokrvnih živali.

Po novi sedaj veljavni disciplini, ki je verjetno stara okoli petdeset let pa velja :

  • da sta le za pepelnico in za veliki petek strogi post. Na ta dva dneva imamo lahko tudi po novem največ tri obroke pri katerem se lahko le pri glavnem do sitega najemo (ostala stranska pa morata biti skupaj manjša kot glavni obrok) in da obadva dneva ne smemo užiti niti koščka mesa niti kanca masti toplokrvnih živali
  • za vse postne petke pa po novem velja le omejitev, da na noben postni petek ne smemo užiti ne koščka mesa ne kanca masti toplokrvnih živali. Ostalih omejitev pa na vse postne petke po novem ni.
  • na ostale dneve ob delavnikih pa po novi disciplini ni nobenih obveznih omejitev

Ne po stari ne po novi disciplini pa na postne nedelje ni nobenih obveznih postnih omejitev.

Pač pa je po starem in po novem ob delavnikih v svetem postnem času priporočljivo, da se prostovoljno odpovemo tobaku, slaščicam in alkoholu. V nedeljah v postnem času pa naj ne bi bilo nobenih posebnih prostovoljnih postnih odpovedi, ker se nedelje v postnem času ne štejejo za sestavni del postnega časa.

Poleg tega naj bi bila prostovoljna odpoved v postnem času, zlasti za pepelnico, ob kvatrah, za postne petke in v času od velikega četrtka  do velike sobote (zadnji trije dnevi pred veliko nočjo), da ne bi hodili na zabave, v diskoteke, se zabavat v lokale, bare, na plese itd. Dobro bi bilo tudi za nacionalno RTV in za ostale televizijske in radijske postaje če ne bi bile modernistično, liberalno, levo, balkansko in multikulturno obarvane, da bi v postnem času (vsaj za pepelnično sredo, na postne petke in za veliki petek ter na veliko soboto čez dan-velika sobota zvečer pa je že uvod v veliko noč) predvajale klasično resno in duhovno glasbo, namesto narodno-zabavne, popularne, komercialne, zabavne in alternativo oziroma kontra »kulturne« glasbe (npr. rock, punck, trans, heavy metal…) in južne glasbe. Tudi rojstnodnevne komercialne čestitke, pozdrave in glasbene želje naj se v postnem času na radiu ne bi predvajale, vsaj na pepelnično sredo, na postne petke, v kvaternih dneh in na veliki petek ter na veliko soboto ne. Glede komercialnih godovnih in rojstnodnevnih glasbenih želja po so tudi v postnem času lahko izjeme:

  • ob postnih nedeljah
  • na praznik Svetega Jožefa (najbolj pogosto slovensko ime pri starejših generacijah je še vedno Jože) 
  • in na praznik Marijinega oznanjenja, ki je tudi materinski dan (najbolj pogosto slovensko žensko ime pri starejših generacijah je še vedno Marija).  

Na te dneve (na postne nedelje, na praznik Svetega Jožefa in na praznik Marijinega oznanjenja) pa je normalno, da se tudi v času od pepelnične srede do velike noči na radijih predvaja godovne in rojstnodnevne glasbene želje.

Zato je dobra prostovoljna pokora v postnem času, da naj bi v postnem času bolj poslušali klasično in resno glasbo namesto zabavne, komercialne, narodno-zabavne, da ne govorim o južni glasbi in alternativno-»kulturni« glasbi. 

Poleg tega bi bila zlasti za sodobni čas zelo dobra postna pokora, zlasti za dekleta in ženske bolj spodobno oblačenje. 

V tem članku sem v grobem zaobšel liturgična pravila in navade postnega časa od pepelnice pa do tihe nedelje, liturgična pravila in navade tihe in cvetne nedelje pa bom napisal v članku «Začetek neposredne priprave na velikonočne praznike«, ta članek pa bo že naznanjal neposredno pripravo na velikonočne praznike.

MATIJA ŠORLI – član programskega sveta Domovinske lige za kulturo

Delite naprej