Predpostni oziroma v stari slovenščini imenovan predpepelnični čas se začne dve nedelji pred pustno nedeljo in pomeni hkrati začetek velikonočne dobe. Predpostni-predpepelnični čas se ne začne vsako leto na isti datum, ampak je začetek predpostnega časa odvisen od tega, na kateri datum pride na določeno leto prva pomladanska polna luna. Na nedeljo po prvi pomladanski polni luni se vsako leto praznuje veliko noč. Čas pred veliko nočjo pa obsega:

  • sveto trodnevje (veliki četrtek, veliki petek in velika sobota)
  • štiridesetdnevni postni čas
  • šest postnih nedelj, ki se jih ne šteje v štiridesetdnevni postni čas
  • in predpostni-predpepelnični čas

Prvi dan postnega časa imenujemo pepelnica. Predpostni čas pa imenujemo čas ki se začne tri nedelje pred pepelnico in se zaključi na pustni torek, ki pride en dan pred pepelnico. Tako je od tega, na kateri datum pride na določeno leto prva pomladanska polna luna odvisno, na kateri datum pridejo tisto leto:

  • začetek predpostnega časa
  • pustni čas (pustna sobota, pustna nedelja in pustni torek)
  • začetek postnega časa
  • velika noč in velikonočni čas ter v skladu s tem oba velika praznika, ki prideta v velikonočnem času (vnebohod in binkošti)
  • in oba velika praznika, ki prideta po sklepu velikonočnega časa in ne sodita več v velikonočni čas, a sodita pa v velikonočno dobo (praznik presvete Trojice in praznik svetega Rešnjega Telesa in Krvi-telovo).

Tako pomeni prva predpostna nedelja začetek velikonočne dobe, ki se začne na prvo predpostno nedeljo, konča pa se na soboto po zadnji nedelji po binkoštih, ki pride na zadnjo ali pa na predzadnjo nedeljo v novembru. Tako bomo letos devetega februarja oziroma strogo rečeno že v soboto osmega februarja, na Prešernov dan po 18. uri stopili v novo obdobje cerkvenega leto v velikonočno dobo oziroma v predpostni čas.

LITURGIČNA PRAVILA PREDPOSTNEGA ČASA

Predpostni čas traja 16 dni in ima tri nedelje, ki jih imenujemo predpostne oziroma v stari slovenščini predpepelnične nedelje. Tri predpostne-predpepelnične nedelje se imenujejo:

  • prva predpostna – predpepelnična nedelja ali sedemdesetnica (latinsko Septuagesima)
  • druga predpostna – predpepelnična nedelja ali šestdesetnica (lat. Sexagesima)
  • in tretja predpostna –predpepelnična nedelja ali petdesetnica (lat. Quinquagesima), ki je hkrati tudi pustna nedelja.

Navadno so v predpostnem času pri tridentinskih mašah duhovniki že oblečeni v vijoličasta (spokorna) mašna oblačila, prav tako so prti v cerkvah in kapelah pri tridentinskih mašah že vijoličasti. Pri mašah pri katerih je liturgična barva vijoličasta se ne moli več slave in aleluje (isto kot kasneje v postnem času), a cerkve in kapele so pri tradicionalnih mašah v predpostnem času še okrašene z rožami in tudi na orgle se še vedno lahko igra v normalni meri. Niso pa več v tem času pri mašah, pri katerih je liturgična barva vijoličasta, dovoljeni drugi tradicionalno dovoljeni instrumenti (npr. orkestri). To npr. lahko pomeni, da v tem času po nekaterih stolnicah, ki so imele orkestre, stolni orkestri pri mašah niso več smeli igrati, ampak se je igralo samo na orgle.

Seveda pa imajo ta pravila tudi izjeme. Če pride v predpostni čas kak večji oziroma pomembnejši cerkveni praznik (npr. svečnica) oziroma določeni pomembnejši godovi svetnikov ali pa poročne maše, v tem primeru liturgična barva pri tradicionalnih mašah ni vijoličasta (spokorna). Prav tako se v takih primerih moli in poje slavo (lat. glorijo) in mislim, da ponekod lahko igrajo tudi orkestri, a pravilo, ki pa v predpostnem času nima izjem pa je, da se v predpostnem času vse do velike noči ne sme več moliti in peti aleluje, ampak alelujo nadomesti »nadaljevalni spev« (lat. tractus). To pomeni, da se od prve predpostne nedelje pa do velikonočne vigilije, ki se opravlja na veliko soboto zvečer (na večer pred veliko nočjo), pri tridentinskih mašah v nobenem primeru ne sme več moliti in peti aleluje. To pravilo ne izvzame niti cerkvenih praznikov oziroma pomembnejših godov svetnikov niti poročnih maš, ki pridejo v tem času.

LJUDSKE NAVADE PREDPOSTNEGA ČASA

Predpostni čas sovpada s predpustnim časom, a ta dva časa se razlikujeta v dveh glavnih stvareh:

  • da se termin »predpostni čas« navezuje bolj na katoliško vero, koledar in liturgijo, termin »predpustni čas« pa se nanaša na ljudske navade in običaje, ki izvirajo iz kombinacije poganskih in krščanskih šeg
  • in da se predpustni čas začne že po 13. januarju (po prazniku Jezusovega krsta) zaključi pa se na petek pred pustno soboto, predpostni čas pa se začne na prvo predpostno nedeljo, konča pa na pustni torek.

Predpostni čas tradicionalno še vedno ni bil spokorni čas, ampak čas veselja, priprave na pust, čas pustovanja in porok. Kakor v postnem času poroke tradicionalno niso dovoljene (razen v izjemnih primerih) pa so celoten predpustni, pustni in predpostni čas ravno nasprotno čas porok in poročnih praznovanj. Znan je slovenski ljudski rek: »Ob pustu so zrele neveste, ob postu pa preste«. Tako je posebnost »predpostnih poročnih maš«, da so tradicionalno brez aleluje«.

V zvezi s tem bi omenil še dve zanimivosti:

  • pogosto opazimo, da se srebrne ali pa še večkrat zlate, biserne, diamantne in železne poroke velikokrat obhajajo ravno v postnem času. V zvezi s tem bi navedel razlog zakaj je tako. Neki par se je poročil npr. pred šestdesetimi leti, ko se je bila tisto leto velika noč zelo pozno (npr. po 15. aprilu) in se je ta par tako poročil še v predpustnem in predpostnem času, ko je bil čas množičnih porok. Šestdeset let kasneje pa je prišla velika noč zelo zgodaj (npr. med 25. marcem in 1. aprilom) in s tem posledično bolj zgodaj tudi postni čas. Tako je ta par obhajal biserno poroko (šestdeseto obletnico svoje poroke) ravno v postnem času.
  • v tekstih starih slovenskih mašnih pesmi, namenjenih za petje med berilom in evangelijem, nikoli ne zasledimo besede »aleluja«. Namen tega je praktičen, da se te tekste lahko uporablja tudi za priložnosti ko se ne sme peti aleluje. V zvezi s tem bi omenil eno razliko med postnim in predpostnim časom. V postnem času se na Slovenskem pri tradicionalnih tihih oziroma branih mašah med berilom in evangelijem lahko zapoje slovensko postno pesem, v predpostnem času pa se med berilom in evangelijem lahko zapoje kitico navadne mašne pesmi namenjene za ta del maše. Če pa del predpostnega časa pride še pred svečnico (pred 2. februarjem) pa se kljub predpostnemu času do svečnice še vedno lahko pojejo božične pesmi (vsaj na začetku in po koncu svete maše). To je eden od pomembnih razlogov, zakaj nobena stara slovenska mašna pesem nikoli ne vsebuje besede »aleluja«.

Ob koncu bi opozoril, da so ta pravila veljala povsod do leta 1970, ko se je vpeljala pokoncilska oziroma protestantizirana ali modernistična liturgija. Pokoncilski koledar tudi ne pozna več predpostnega časa in pokoncilska liturgija ne vsebuje več predpostnih elementov. Npr. pri pokoncilskih mašah se v predpostnem času še vedno moli in poje slavo in alelujo, v postnem času pa ne več. Poleg tega pokoncilska liturgija v predpostnem času ne pozna več vijoličaste (spokorne) liturgične barve, ampak se vijoličasta liturgična barva pri modernih mašah začne uporabljati šele v postnem času. Poleg tega pokoncilska glasbena liturgija v predpostnem času ne prepoveduje več uporabe drugih instrumentov, ki niso orgle. To pomeni, da pri pokoncilski liturgiji v predpostnem času lahko normalno igrajo vsi mogoči instrumenti (moderna liturgija to modernistično glasbeno navado velikokrat prakticira tudi v postnem času). Pokoncilski koledar tri predpostne nedelje imenuje kot »navadne nedelje«. A v zadnjem času se po vsem svetu (tudi v Sloveniji) zopet vrača nazaj tridentinska sveta maša in katoliška tradicija ter se posledično s tem postopoma oživljajo navade predpostnega časa.

MATIJA ŠORLI – član programskega sveta Domovinske lige za kulturo

Delite naprej