Beseda »pust« verjetno izhaja iz besede »mesopust«, ki izhaja iz italijanskega izraza »carneleva«, ki pomeni »opusti meso«. Kot ste že vsi opazili, pride pustni čas vsako leto na drug datum. Kaj je vzrok temu? Od tega, na kateri datum se na določeno leto prične in zaključi pustni čas je odvisno, na kateri datum pride tisto leto prva nedelja po prvi pomladanski polni luni. Prva nedelja po prvi pomladanski polni luni je vedno velikonočna nedelja oziroma velika noč. Pred veliko nočjo se obhaja postni čas, ki se začne na pepelnico, ki pride dan po pustnem torku in traja 40 dni ter šest postnih nedelj (nedelje v postnem času oziroma postne nedelje niso sestavni del štiridesetdnevnega postnega časa). Dneve pred pepelnico:

  • pustno soboto
  • pustno nedeljo
  • in pustni torek (ponedeljek pred pustnim torkom se vsaj uradno ne šteje v pustni čas, čeprav vemo, da se zadnje čase velikokrat tudi na ta dan pustuje) pa imenujemo pustni čas. Za prava pustna dneva se tradicionalno štejeta le pustna nedelja in pustni torek.

Debeli četrtek, ki pride dva dni pred pustno soboto nekateri imenujejo že kot prvi dan pustnega časa, nekateri pa kot zadnji dan predpustnega časa, a kakorkoli že, debeli četrtek pomeni nekakšno uverturo v pustni čas. Po ljudski šaljivosti je debeli četrtek god debelih ljudi. Gospodinje na ta dan tradicionalno ocvrejo prve krofe in flancate. Ena od značilnih jedi debelega četrtka je tudi kuhana svinjska glava ali vsaj čeljust.

Zakaj so se sploh uveljavile pustne jedi (krofi, flancati, šunka, mesni ričet itd.) in pustne pojedine? Pustni čas je čas pred začetkom postnega časa. Post v postnem času pa je bil po stari cerkveni disciplini zelo strog. Svoj čas se cel postni čas ob delavnikih ni smelo jesti mesnih jedi toplokrvnih živali z izjemo nedelj. Poleg tega so ljudje v postnem času ob delavnikih tradicionalno smeli imeti zgolj tri obroke na dan in so se smeli zgolj enkrat na dan do sitega najesti (pri glavnem obroke, ki pa je bil lahko šele po opoldanski uri). Nedelje v postnem času pa te omejitve niso imele. Prav tako svoj čas ponekod teh postnih omejitev ni bilo na praznik Svetega Jožefa (19. marca) če ni prišel ta praznik ravno na petek in na praznik Marijinega oznanjenja (25. marca) če ta praznik ni prišel ravno na petek. Tako je pustni čas pomenil čas, ko so ljudje še zadnjič pred začetkom postnega časa imeli obilne pojedine.

Zakaj se je v pustnem času sploh uveljavila tradicija maskiranja oziroma tradicija našemiti se ter tradicija pustnih povork, zabav in veseljačenj? Pustna tradicija maskiranja, povork, veseljačenja in zabav seveda izvirajo iz poganstva, a krščanstvo je to tradicijo čeprav nerado do neke mere toleriralo (če maskiranje in pustno veseljačenje ni bilo pohujšljivo in če ni žalilo krščanstva) zaradi tega, ker je bil prihajajoči postni čas obdobje resnosti in spokornosti v katerem so bile zabave in veseljačenja prepovedana, pustni dnevi pa so bili dnevi, ko se je pred postom še zadnjič veseljačilo in zabavalo. A tudi na pustne dneve je katoliška Cerkev izvajala pustne spokorne pobožnosti zaradi različnih oblik svetoskrunstva in nemoralnih dejanj, ki so se mdr. dogajala v pustnem času. Ta navada pustnih spokornih pobožnostih je ohranjena še danes.

Zakaj sta bila ravno predpustni in pustni čas obdobji množičnih porok? Zaradi tega, ker so bile poroke v postnem času tradicionalno prepovedane (razen v izjemnih primerih), tako da sta bila predpustni in pustni čas obdobji ko so pred začetkom postnega časa še zadnjič potekale poroke. Kot sem že citiral v svojem prejšnjem članku »Predpostni čas« znan slovenski ljudski rek »v pustu so zrele neveste, v postu pa preste«.

Pustovanje je bilo in je v navadi po vsej Sloveniji, a dva najbolj znana kraja, ki po vsej Sloveniji slovita po svojih pustnih navadah sta Ptuj in Cerknica.

Vsi poznamo ptujsko kurentovanje. Namen kurentovanja je, da naj bi kurenti po poganskih verovanjih odganjali zimo. Kurent (lahko se ga imenuje tudi korant) je značilen pustni lik s Ptuja, Dravskega polja in okolice. Kurenti po tradiciji hodijo bodisi po mestu ali po vasi bodisi po hišah s poskakovanjem, hudim truščem in zvonjenjem z namenom odganjanja zime in klicanja pomladi ter dobre letine. Oblečeni so v ovčjo kožo, okrog pasu imajo pripete zvonce, na glavi pa imajo masko. Iz ust kurentove maske moli dolg jezik, na vrhu maske pa so rogovi, ki so okrašeni s pisanimi trakovi, na nogah pa kurenti nosijo gamaše. Kurenti imajo včasih v rokah tudi ježevko (ježevka je palica, ki je na koncu ovita z bodičasto ježevo kožo) in klešče v katere naj bi kurent ujel dekle, ki mu je všeč. Poznamo dve vrsti kurenta:

  • pernatega markovskega kurenta
  • in rogatega haloškega kurenta

Kurentovanje je sigurno največji in najznačilnejši slovenski pustni običaj. Zaradi svoje popularnosti kurenti velikokrat obiščejo tudi druge kraje po vsej Sloveniji.

Cerknica pa je za Ptujem drugo najbolj znano mesto po svojih pustovanjih. Imela naj bi eno najdaljših tradicij pustovanj na Slovenskem. Po nekaterih ustnih virih naj bi se v Cerknici pustovalo že leta 1551, vendar pa naj za to ne bi obstajali nobeni pisni viri. Cerknica ima isto kot Ptuj svoj znamenit cerkniški pustni karneval, najstarejša pustna prireditev v Cerknici ob sklepu pustovanj pa je pokop pusta, ki pomeni konec pustovanj. Glavna dela pokopa pusta sta njegovo sežiganje in utopitev, ostanki pusta pa odplavajo po reki do Črnega morja. Po ljudskem govorjenju Cerkničanov pogreb pusta v Cerknico spet vrne nazaj aktualno občinsko oblast, saj se ji butalski župan v silni žalosti odreče.

Seveda ima še več krajev na Slovenskem svoje krajevne pustne navade, a na prvem mestu so najbolj znane pustne navade Ptuja in ptujske okolice, na drugem mestu pa pustne navade Cerknice.

Tradicionalno pa je razlika med pustovanji v noči iz pustne sobote na pustno nedeljo in med pustovanji na pustni torek v tem, da pustovanja iz pustne sobote na pustno nedeljo lahko trajajo celo noč, medtem ko pa so se pustovanja na pustni torek tradicionalno zaključila že na pustni torek zvečer oziroma najkasneje nekaj minut pred polnočjo, kajti ob polnoči iz pustnega torka na pepelnično sredo se je na cerkvenih zvonikih oglasil polnočni zvon, ki je oznanil konec pustnih norčij in začetek postnega časa ter s tem tudi začetek postne resnosti. Včasih se je namreč ob polnoči iz pustnega torka na pepelnično sredo v zvonikih zvonilo, morda je ta navada ponekod ohranjena še danes. Polnočno zvonjenje je npr. pozvalo ljudi (npr. če je bil takrat še kdo v kakšni gostilni), da naj odidejo domov. Na pustni torek zvečer so ljudje še zadnjič jedli meso, slaščice, pili alkohol in kadili tobak ter igrali na ljudske instrumente. Nato pa so v pepelnični noči pospravili, mesne jedi, slaščice, pecivo, steklenice z alkoholom, pipe in ljudske instrumente, nato pa so sledili: post, postna resnost in tihota. Morda imajo še danes ponekod nekatere radijske postaje (zlasti kakšne konservativno ali pa tradicionalno katoliške po Evropi in ZDA) navado, da na pustni torek zvečer še zadnjič predvajajo zabavno, narodno-zabavno in popularno glasbo, nato pa se točno ob polnoči na radiju oglasi posnetek zvonjenja zvonov, po polnoči pa sledi predvajanje zgolj resne, postne in duhovne glasbe. Če bi slovenska RTV dala kaj na slovensko tradicijo, namesto na rdečo in balkansko ter na multikulturnost (enako velja tudi za ostale radijske in televizijske postaje) bi se na pustni torek zvečer (lahko še npr. pet minut pred polnočjo) predvajalo zabavno, narodno-zabavno in popularno glasbo, točno ob polnoči bi se na radiju in televiziji predvajalo posnetek zvonjenja zvonov. Po nočnih poročilih pa bi se v skladu s slovensko tradicijo najprej zapelo slovensko postno pesem »Daj mi Jezus, da žalujem«, nato pa bi se predvajalo pesniško-glasbeni nokturno na tematiko Gregorčičeve pesmi »V pepelnični noči«, nato pa bi cel dan sledilo predvajanje resne, klasične, postne in duhovne glasbe (npr. Bachovega Matejevega pasijona, Mozartovega Requiema, Dvorakovega oratorija Stabat Mater in slovenskih postnih pesmi). Prav tako bi se moralo po vseh katoliških župnijah in podružnicah ponovno uvesti polnočno zvonjenje zvonov v noči iz pustnega torka na pepelnično sredo.

Sigurno pa je, da naj bi morali tisti Slovenci, Evropejci in zahodnjaki, ki so vsaj kulturni katoliki oziroma kaj dajo na slovensko, evropsko in zahodno tradicijo na pustni torek zvečer najkasneje do polnoči zapustiti diskoteke, gostilne, plesišča, bare in po polnoči ne več uživati mesa toplokrvnih živali, prostovoljno pa naj se naslednji dan po pustnem torku odrečejo tudi alkoholu, tobaku, slaščicam (čeprav to ni obvezno). Obvezno je za dan po pustnem torku na pepelnico, da imamo na ta dan samo tri obroke, da se zgolj pri glavnem obroku do sitega najemo in da na ta dan ne jemo mesa toplokrvnih živali (ta disciplina velja še danes). O navadah postnega časa pa bom pisal v naslednjem članku.

MATIJA ŠORLI – član programskega sveta Domovinske lige za kulturo

Delite naprej