RAZNARODOVANJE

Naj mi bo oproščeno, ker sem za naslov in za iztočnico uporabila več kot odlično kolumno dr. Olaja o raznarodovalni politiki naše vlade. ( http://moja-dolenjska.si/dr-anton-olaj-slepost-apologetov-imigracij-ali-zgolj-konformizem-in-dekadentnost-slovenske-politike/ ) Dodajam, tudi opozicije, tiste, ki je uradno koordinator in one, ki čaka na prvo priložnost, da bo skočila »čez planke«. Vse, kar je napisal, drži.

Raje se ne bi strinjala z njim, ker bi lahko sanjala lepšo bodočnost, vendar je ujel ves tok mojih misli.

Sama pa si bom dovolila nadaljevati. Naslikala vam bom še tisto, kjer se je dr.Olaj v svoji akademski maniri zaustavil. Zavezanost dejstvom, ne ugibanju. Meni je dovoljeno ugibati, dodajati in zapolniti tiste praznine, za katere si mislim, da jih je potrebno in si jih upam, ker mi že pregovorno moj poklic dovoljuje, da dodajam in pretiravam.

Trditev, da bi morali ob podpisu, sprejemu marakeške deklaracije izvesti posvetovalni referendum, drži.
Za to sem se zavzemala in dobila nič kaj prijazen odgovor enega vodij opozicije, da naj si preberem Ustavo (odvetniki to res zelo rad slišimo od FDVjevcev), od drugega pa obrazložitev, da posvetovalni referendum nima smisla, ker ni zavezujoč. Takrat sem napisala, da ni vlade, ki bi si upala poteptati jasno izraženo voljo ljudi na referendumu.

Pa je temu res tako? Ko kolegica Maša Kociper izniči vse odločitve Ustavnega sodišča z enim samim vprašanjem; kdo je teh devet ljudi, da bodo odločali? Kdo bo torej sledil eni odločbi, če drugi ni potrebno? Seveda se  vprašam, ali bi lahko odločalo nekaj 100.000 ljudi na referendumu in  ali bi zanje tudi veljalo, kdo so ti in kaj nas briga njihovo mnenje? Tukaj sem torej precenjevala vlogo demosa, ljudstva, saj celo sodnih in najvišjih sodnih odločitev parlament in vlada  nočeta spoštovati.

Nadaljevala bom torej tam, kjer je dr. Olaj nehal. Ne gre samo za ta del raznarodovalne politike slovenske(??) vlade. V zavetju poletnih dopustov, ko je osnovna tema vreme in kdaj greš oz. kje si bil, je vlada ustanovila posvetovalno telo, sestavljeno iz pripadnikov narodov nekdanje SFRJ.
S kakšnim namenom, s kakšnim ciljem? Že sedaj nam hoja po hodnikih upravnih enot in ostalih javnih institucij pokaže, da so priimki na vratih neslovenski, da imajo torej prednost pri zaposlovanju neslovenci.

Vsi, ki ogromno časa potrošimo za telefoniranje, saj veste, telefoniranje je nekaj, kar naj bi nam prihranilo čas in pot, pa poznamo standarden odgovor, da ni prostega operaterja ali da smo 32. v čakalni vrsti, potem pa govorimo z osebo, ki je komaj vešča slovenskega jezika in nas preveže na telefon, ki verjetno nekje zaprt v omari zvoni v prazno.

Biti neslovenec v Sloveniji že danes pomeni privilegij, ne znati slovensko je tako rekoč conditio sine qua non zaposlitve v javnem sektorju.

Potem ti prijazno povedo, da za tako nizke plače Slovenci ne bodo delali. Zato bi se torej morali upreti neslovenci, ker bo uvoz poceni delovne sile  udaril po njihovih plačah in službah.  Lahko pa se motim, lahko bodo skladno z afroevropsko resolucijo prišlekom priznali visokošolsko izobrazbo, morebiti celo doktorate in bodo zopet Slovenci ostali na suhem.

In tako bodo šli s trebuhom za kruhom, kot že tolikokrat v zgodovini, preostalim pa bodo nevladne organizacije pojasnjevale, vidite, težko je biti migrant. Vaši otroci so migranti, kako se počutite, če pomislite, da niso dobrodošli v državi, v katero so se zatekli. In mimogrede bodo pozabili vzrok za beg Slovencev, vzrok za prihod prišlekov, mimogrede nas bodo s ponovno uvedbo verbalnega delikta utišali, mimogrede bo prepovedano misliti.

Sicer pa se nekateri že danes tako obnašajo. Naj mislijo tisti, ki so za to plačani, mi gremo na morje, toliko imamo denarja, da si to lahko privoščimo in glej ga Šarca, obljublja nam še več. Kako naj ne bi bil priljubljen!

Lucija Šikovec Ušaj