»ŠE VEČ BI JIH MORALI (POBITI)!«

Stavek, trd, krvav, neizprosen, brezpogojen, slep in brezizhoden, ki se kot mantra v nespremenjeni obliki pojavlja med obiskovalci shodov in članov sedanje Zveze združenih borcev. Ni vreden moškega, ki se ima vsaj približno za kaj takega, je padel tudi prejšnji teden. 

Ogledala sem si namreč pogovor z zakoncema Olgo in Alojzom Hudnikom iz Sel pri Babni gori v Polhograjskih dolomitih. Pričala sta o poboju 10 članov premožne in partizanom naklonjene družine, ko so si leta 1942 vodilni funkcionarji OF njihovo hišo izbrali za svoje bivališče. Družina razen dveh malih  otrok je bila pokončana, hiša zaplenjena, po vojni pa je bilo nacionalizirano tudi posestvo. Po letu 1990 in po odpiranju skritih grobišč je Alojz začel iskati sledove za svojimi starši in sorodniki. Po 2 desetletjih jih je uspel dostojno pokopati in jih sodno rehabilitirati. Predsednik republike Borut Pahor se je družini opravičil in Alojz Hudnik je javno izrazil, da storilcem odpušča. Nobenega sovraštva, nobene maščevalnosti. Zelo lepo pričevanje, polno sprave.

In ta občutek pomirjenosti in sprave sem želela popoldne podeliti v družini. Najprej kot pričevanje o dogajanju med vojno. Nato zaradi jasnega sporočila o razliki med narodnoosvobodilnim bojem in socialistično revolucijo in končno zaradi resnično spravnega tona pričevalcev. Menili smo se, dodana je bila ta ali ona stvar, še kako vprašanje se je odprlo in razvila se je živa in lepa družinska razprava.

Tudi naša družina je bila na strani narodnoosvobodilnega boja in moj najbližji sorodnik danes uživa v ugodnostih in dejavnostih Zveze združenih borcev. In tako smo se menili in je bilo vzdušje lepo in plodno, dokler na koncu v prostor ne prileti smrtonosen stavek: »Še več bi jih morali pobiti!«

Udarilo me je po glavi kot s sekiro. Saj o tem smo pravkar govorili, da pri izvensodnih pobojih ni šlo za (le) za sodelovanju z okupatorjem. Da je bila na delu v glavnem socialistična revolucija, ki veliko krat ni gledala ne na narodno pripadnost. In tudi ne, na kateri strani je bil človek. Stvar, ki je današnji »dediči« borcev ne želijo slišati in ki s shodov očitno v svojih sredinah sejejo tudi stavek: »Še več bi jih morali pobiti!« Današnji »borci«, ki z nekdanjo NOB nimajo skoraj nič in katerih glavna skrb je – po vsem sodeč – udeležba na volitvah in propaganda. 

Stavek slišim večkrat, z več strani, sled pa vedno vodi na shode sedanjih borcev z golažem. Le ti se iz javnih sredstev plačujejo za ohranjanje pridobitev narodnoosvobodilne borbe. In slišala sem ga na družabnem omrežju, slišala sem ga od svobodnih levih intelektualcev. Slišala sem ga iz ust sorodnice, nekdanje sodelavke OF, ko je prenesla pripovedovanje svojega sina o pomenku moških, ki držijo družbeno dogajanje v naši vasi. Kruta, neizprosna, slepa, zakrknjeno zvesta zaveza pobijanju sonarodnjakov. Ali gre za drugače misleče, ali gre za bolj trdne in sposobne, ali kakšna naj bi bila osnova za divje ubijanje ni nikoli opredeljeno. Opravičilo je, da gre za tiste, ki so bili na drugi strani – prihaja od ljudi, ki se imajo za moške. 

Stavek me strese vedno in tudi tokrat je bilo družinske idile v trenutku konec. Razvname se debata, kdo je kdo in v trenutku je tudi pameti konec. Ne da se razpravljati. In enako je med znanci, na omrežjih, enako je v medijih in enako je v našem političnem prostoru. Objame me tesnoba. Pa ne le zaradi razklanosti in zato ker so stvari obrnjene na glavo. Zdrizasto malodušje me objame ob pomisli na tisto, kar naj bi bilo cvet moških. Moški, ki ne premorejo drugega kot s sovraštvom nabito neodgovorno, noro in bebavo zagovarjanje zločina brez osnove, dokaza in obsodbe. In ob vsem tem se imajo za moške. 

Leda Dobrinja