Slika novice

Prva slika

Živo še pomnim dni, ko so upokojeni igralec Reagan, železna lady Thatcher, mogočni kancler Kohl in veliki Poljak Wojtyla preoblikovali svet, končali svinčena leta komunizma v vzhodni Evropi in obdobje vedno prisotnega strahu pred nuklearno apokalipso. Ideje Marxa in njegovih učencev in sledilcev so odšle na zasluženo pokopališče zgodovine, le kak fanatičen filozof ali sociolog jih je slej ko prej zagovarjal, morda bolj iz postavljaštva kot zares.

Na truplu zgrešenega proletarskega internacionalizma je oživel narodni ponos tako pri zmagovalcih kot pri poražencih hladne vojne. Nastajala je neka nova Evropa, o kateri so vizionarji sanjali že tja od zgodnjih petdesetih. Evropa svobodnih in enakopravnih narodov, misel prosta zahrbtno postavljenih ovir, pretok brez meja tako kapitala kot Evropejcevi vseh narodov. In vsakomur je jasno – ključni akter tega preloma so bile klene ljudske/konzervativne politične stranke in vizionarski Vatikan.

In vse se je treslo tudi doma. Bili smo na Roški, drli v Gallusovo dvorano na ustanovitev Slovenske demokratične zveze (SDZ), nejeverno poslušali šefa komunistov, ko je citiral slavno misel Hallove, napak pripisano Voltairu, »Ne strinjam se s tvojimi besedami, a do smrti bom branil tvojo pravico, da jih izrečeš.« Najbolj razvpiti ortopartijski novinarji RTV in Dela so se naenkrat potuhnili. Vsak teden smo drli iz služb na ulico kupovat puntarsko Mladino. Partijskim velikašem so se tresle hlače pred usodo romunskih, vzhodnonemških, češkoslovaških kolegov.

Ja, to so bila leta, ki jih je bilo vredno doživeti. To so bili dnevi, ko so bile dovoljene sanje, Evropi in Slovencem.

Druga slika

Včasih imam občutek, da sem se zbudil v neko navidezno realnost. Kot je bilo zlovešče napovedano, je vmes res prišel nov dan. Doma mediji (tudi in predvsem javni) pod kontrolo partijsko-ZSMS-jevske elite iz osemdesetih in njihovih družin vsak dan vbijajo ljudem v glavo potrebo po močni državi enakih želodcev. Srbiji in Rusiji naklonjeni državi, ki naj jo še naprej vodijo vizionarski strici iz ozadja preko svojihi humanizmu predanih tajkunov ter vsakokratnih Kaligulovih žrebcev. Pravosodje je parodija samega sebe, javni sektor se je podeseteril. Orwell se v grobu krohota komorni postavitvi »1984« v globalnem Spodnjem Kašlju.

A če je bila na Slovenskem sprememba politične moči partijske elite v ekonomsko in preko te nazaj v politično vendarle nekaj, kar bi (so) največji pesimisti predvideli že v prvi sliki, je pogled na Evropo šokanten. Kaj neki se je tam zgodilo vmes, nekako pred dobrim desetletjem? Kje so nekdanje klene ljudske, krščansko demokratske stranke, ki so rešile Evropo sovjetske nevarnosti? Danes pa združene v Evropski ljudski stranki (ELS) klavrno tekmujejo s svojimi socialdemokratskimi tekmeci, kdo bo več naredil za pravice pravih in zlaganih manjšin, kdo bo prodajal bolj socialno državo, kdo bo bolj vehementno napadal svobodo govora v okviru čudovitega termina »politična korektnost«.

Evropo dveh pomembnosti (ne več hitrosti) naenkrat namesto klenih udarnikov vodijo eksponenti nemških multinacionalk, pijančki, medli gerontofili, papeži, ki umivajo noge islamskih potrebnih »šestnajstletnikov«, namesto da bi kot Janez Pavel II odločno branili mejnike krščanstva… Vsem nam za hrbtom se je frankfurtska šola marksizma na nek skrivnosten način potihoma infiltrirala v natanko tisto politiko, ki je to šolo skupaj s svojimi volilci pred le nekaj desetletji aklamativno zavrnila. Kako? Zakaj tega nismo pravočasno opazili? Kako lahko eden vodilnih politikov nemške CDU izjavi, da se mu zdi čisto mogoče in zanimivo, da bi stranki kmalu predsedoval – musliman??? Da o švedskih »zmernih« ljudskih politikih ne zgubljam besed.

In te čudovite članice ELS, prestreljene s »frankfurterji« natanko tako, kot je bila SDZ takrat daleč nazaj s partijskimi in udbovskimi krti, so usodno prispevale k invaziji agresivnega islama v Evropo, ki danes ubija, posiljuje, požiga krščanske cerkve.

Ne udarijo po mizi zoper levičarsko uničevanje pojma in biti naroda in družine, v naslednjem koraku identitete posameznika. Brez aktivne vloge strank ELS ne bi bilo usodne jeseni 2015 z milijonom pretežno lažnih »beguncev«! Mesto narodno zavednim Slovencem gotovo ni v povampirjeni nadstranki multinacionalnega kapitala. Večina volilcev regije, v kateri smo skupaj preživeli Habsburge in leninske komuniste, je to spoznala, od Severne Italije do Baltika. Tisti na naših skromnih 20.000 kvadratnih kilometrih, ki smo ponosni na svoje korenine, na ta naš in le naš kotiček sveta, se bomo ELS, taki kot je danes, na daleč izognili.

Morda nekega dne padejo maske, in bomo vedeli zaradi koga in zaradi česa smo prišli iz prve v drugo sliko. Iz brezmejnega navdušenja v morečo skrb. Za Slovenijo vemo, za Evropo lahko le poslušamo ene ali druge teorije zarot.

Vsekakor pa MORAMO danes in tu ljudje dobre misli in volje narediti vse, kar je v naši moči, da doma in v Evropi postavimo svojim potomcem temelje na prvi, ne na drugi sliki.

Marko Oblak