Starejši ljudje, ponekod na podeželju pa še srednje generacije se še spominjajo tradicionalnih pogrebov, ko so pokojniki ležali v domači hiši, ko se je  mrličem »krajšalo čas« ob molitvi Svetega rožnega venca in drugih molitev ob odprti krsti in ko so se vršili pogrebi izpred domače hiše, najprej do cerkve, nato iz cerkve do pokopališkega križa in na koncu pa od pokopališkega križa do groba.

Vemo pa, da so tekom komunizma in tudi po osamosvojitvi začeli taki tradicionalni pogrebi postopoma izumirati. Izvajanje tradicionalnih pogrebov je trenutno v Sloveniji še zelo redko. Da ne bom govoril, da smo Slovenci po odstotkih izvajanja žarnih pogrebov (žarnih pokopov in raztrosov pepela) v samem vrhu, a v tem članku se bom osredotočil na tematiko zakonskega omogočanja ležanja pokojnikov v domači hiši in pogrebov izpred domače hiše. Sedanji zakon o pogrebni in pokopališki dejavnosti iz leta 2016 je namreč zelo otežil možnost ležanja pokojnikov v domači hiši in pogrebov izpred domače hiše. O tem govori 39. člen zakona o pogrebni in pokopališki dejavnosti, ki je glede izvajanja tradicionalnih pogrebov zelo diskriminatoren in ki se glasi:

39. člen zakona o pogrebni in pokopališki dejavnosti

(mrliške vežice) 

(1) Pokopališča, ki so v mestu, morajo imeti mrliške vežice. 

(2) Občina mora s svojim aktom določiti kraje, kjer je na pokopališčih predpisana uporaba mrliške vežice. 

(3) Če pokopališče nima mrliške vežice, se lahko namesto vežice uporabi hiša z največ dvema stanovanjema pod pogojem, da je to v skladu s predpisi o mrliško pregledni službi. 

(4) V krajih, kjer je mrliška vežica predpisana, ni dovoljeno, da je pokojnik do pogreba doma. 

Kdor natančno prebere ta člen lahko ugotovi, da je v Sloveniji možnost, da pokojnik lahko leži doma in da se izvajajo pogrebi izpred domače hiše vedno manjša ali pa je skoraj ni več, ker ima vedno več krajev predpisane mrliške vežice, v krajih kjer pa je predpisana mrliška vežica po tem zakonu ni dovoljeno, da bi lahko pokojnik do pogreba ležal doma in s tem tudi ne več, da bi se lahko izvajalo pogrebe izpred domače hiše. 

V Domovinski ligi se zato zavzemamo za spremembo tega člena in se s tem zavzemamo:

• da bi pokojniki v vsakem primeru lahko ležali doma če bi le imeli zasebno hišo, kjer bi bili omogočeni higienski pogoji, ne glede na to ali bi imelo pokopališče, kjer bi bil pokojnik pokopan, predpisano mrliško vežico ali ne
• poleg tega se v Domovinski ligi zavzemamo za to, da bi se v skladu s tem popolnoma omogočilo pogrebe izpred domače hiše do pokopališča če s tem ne bi bil oviran promet na cesti v času ko bi krenila pogrebna povorka od pokojnikove hiše do pokopališča
• poleg tega se Domovinska liga zavzema za to, da bi lahko imeli svojci in kropilci pokojnika neposreden dostop do pokojnika tudi če bi ležal v mrliški vežici, da bi se lahko pokojnika kropilo z blagoslovljeno vodo in pokrižalo. To pomeni, da bi se moralo tiste mrliške vežice, kjer steklena šipa loči pokojnika od svojcev in ostalih kropilcev predelati. V teh mrliških vežicah bi morali odstraniti šipe in ostale ovire, ki preprečujejo neposreden dostop svojcev in kropilcev do pokojnika ter jim s tem  omogočiti neposreden dostop do rajnega.
• ne glede na to ali bi pokojnik ležal doma ali pa v mrliški vežici, bi se moralo popolnoma svobodno dovoliti, da pokojnik ne bi bil zavit v vrečo, ampak, da bi lahko ležal v krsti brez da bi bil zavit v vrečo, da bi se ga lahko tudi pokrižalo in kropilo z blagoslovljeno vodo.
• seveda bi bila razlika če bi pokojnik ležal v domači hiši izpred katere bi bil omogočen dostop do pokopališča ali pa če bi ležal doma v zasebni hiši izpred katere bi bil onemogočen dostop do pokopališča v tem, da če bi ležal v domači hiši izpred katere bi bil omogočen dostop do pokopališča, v tem primeru bi se lahko vršila pogrebna povorka izpred domače hiše do pokopališča, v primeru če pa bi pokojnik ležal v domači hiši izpred katere ne bi bil omogočen pogreb izpred domače hiše do pokopališča, v tem primeru pa bi se ga na dan pogreba izpred domače hiše pripeljalo na pokopališče z mrliškim avtom.

Kdor natančno prebere ta 39. člen o pogrebnih in pokopaliških dejavnostih lahko jasno ugotovi, da kakršen imajo levičarji in levi liberalci odnos do življenja takšen odnos imajo tudi do smrti. Ker se levičarji in liberalci zelo trudijo uničiti vse krščanske, katoliške in tradicionalne vrednote, navade in običaje to počno tudi na področju pogrebnih zakonov. Kakor so po eni strani »zelo širokogrudni« do sežiganja mrličev in celo do razsipanja pepela pokojnika v morje, tako pa jim po drugi strani zmanjka širokogrudnosti do tega, da bi bili lahko pokojniki pokopani tradicionalno, v krsti izpred domače hiše, da bi lahko ležali doma, v odprti trugi, da ne bi bili zaviti v vrečo. Tudi glede sežiganja mrličev menim, da bi levičarji in levi liberalci pri nas morda že zdavnaj uvedli obvezno sežiganje mrličev če se s tem ne bi zamerili svojim »varovancem« muslimanom in morda tudi kakim drugim (nekatoliškim)  verskim skupnostim, ki nasprotujejo sežiganju mrličev. Tako pa so vsaj zaenkrat »prisiljeni« spoštovati tudi pravice tistih katoličanov in ostalih Slovencev, ki po smrti ne želijo biti sežgani v krematoriju. Vendar pa jim je s svojo socialistično pogrebno zakonodajo uspelo znatno zmanjšati množičnost tradicionalnih pogrebov kakršne je poznala naša slovenska, evropska in zahodna stoletna oziroma tisočletna kultura. Vendar pa se povsod po zahodnem svetu, Evropi in zadnje čase tudi na Slovenskem veča število ljudi, ki se zavzemajo za tradicionalne vrednote in s tem tudi za tradicionalno obliko slovesa od pokojnika in je s takim pogrebnim zakonom tem ljudem kršena osnovna človekova pravica upoštevanja želje pokojnika in svojcev po tradicionalni obliki slovesa.  

MATIJA ŠORLI