Strah se plazi po Evropi, strah pred novo desnico. Uspehi strank kot so Lega, Alternative für Deutschland, Rassemblement National, PiS, FPŐ, in podobnih 26.05.2019 napovedujejo radikalne politične spremembe kot jih ne pomnim od zgodovinske zmage Margaret Thatcher leta 1979.

Evropski demos je vse bolj sit politike bruseljskega kartela, nenačelne koalicije socialistov (PES), socialnih liberalcev (ALDE) in »žlahtne«, navidezne desnice (EPP). Ta s spodbujanjem nezakonitega priseljevanja milijonov afroarabskih muslimanov Evropo nepopravljivo spreminja. Namesto skrbi za varnost in blaginjo Evropejcev se v mandatu 2014-9 Evropskega parlamenta pod pretvezo univerzalizma človekovih pravic in zavestnim kršenjem zakonov izvaja politika bolnega človekoljubja. Če multikulturnega samosovraštva evrokratov ne bomo zaustavili, bodo posledice pogubne, zaton evropske civilizacije. Izdaja Evrope je po mojem glavni razlog za vzpon nove desnice.

Med PES, ALDE in EPP ni bistvenih razlik

Sovražnik konservativne revolucije, ki jo je sprožila Margaret Thatcher pred skoraj štirimi desetletji, je bil socializem. In to ne socializem za železno zaveso, ampak domači, razdelitveni socializem, ki je z državno lastnino, zatiranjem podjetništva ter razbrzdano fiskalno in denarno politiko skoraj uničil britansko pa tudi druga zahodnoevropska gospodarstva. Temeljno sporočilo konservativne revolucije je bilo, da socializem ne deluje (Labour isn’t working je bilo geslo predvolilne kampanje torijcev 1979). Dokončno potrditev je teza doživela z zlomom socialističnih gospodarstev v vzhodni Evropi in padcem berlinskega zidu leta 1989. Naivneži so pričakovali, da je napočil konec zgodovine in čas globalne prevlade liberalne-demokracije in svobodnega tržnega gospodarstva. Zmota. Marx je preživel padec berlinskega zidu. Res je sicer, da nihče trezen danes ne verjame v zakon padajoče profitne stopnje, zakone centralizacije in koncentracije kapitala, delovno teorijo vrednosti ter Marxovo rešitev transformacijskega problema. A zvijačni um zgodovine je poskrbel, da se je marksizem po sparitvi s freudovstvom prerodil v ti. frankfurtski šoli oziroma kulturnem marksizmu. Ta danes z multikulturalizmom, politično korektnostjo in preganjanjem sovražnega govora tvori ideologijo bruseljskega kartela. Med PES, ALDE in EPP ni bistvenih razlik.

Zastrupitev s politično korektnostjo in multikulturnostjo

Razlogi za prevlado kulturnega marksizma so različni. Francijo, Veliko Britanijo, Španijo, Italijo na primer preganjajo sence kolonialne preteklosti. Od tod prepričanje, da jih zgodovinsko pogojeni moralni ukaz zavezuje k multikulturnosti in sprejemanju milijonov evropski kulturi neprilagodljivih priseljencev iz tretjega sveta. Poseben primer je Nemčija, kjer se je po 2. svetovni vojni vzpostavila nedotakljiva pripoved o kolektivni nemški krivdi za holokavst. Zastrupitev s politično korektnostjo in multikulturnostjo je tu dosegla višek. Nemčija je danes posvetna teokracija z multikulturalizmom kot posvetno religijo.

Pravoverni in kulturni marksizem imata istega sovražnika, zahodno civilizacijo. Družina, narod, krščanstvo in vse pojavne oblike svobode so vrednote, ki jih je potrebno v prizadevanjih za uresničitev socialistične utopije in ovržbo zahodne civilizacije uničiti. To uničenje je lahko zgolj posledica izvedbe revolucije. Če so pravoverni marksisti upe polagali v delavski razred kot dejavnik revolucionarnih sprememb, jih je 20. stoletje razočaralo. Delavci si želijo boljšega življenja in ne socialističnih floskul. Marksisti so se po ekonomskem zlomu socialističnega eksperimenta preusmerili iz ekonomske v kulturno sfero. Za kulturne marksiste nasprotje med produkcijskim silami in produkcijskimi odnosi ni več ključno, delavski razred pa postane odvečen, pasivni zaveznik meščanstva. Revolucionarni element danes vidijo v mavrični koaliciji obrobnežev kot so levi intelektualni pozerji, muslimani, istospolno usmerjeni, zlorabniki psihotropnih snovi in podobni. Ti naj bi ob dosegu kritične mase spodkopali zahodno civilizacijo. Ta revolucionarna kritična masa pa je pogojena z odprtostjo meja in spodbujanjem priseljevanja.

Evropo moramo vrniti Evropejcem

V tem kontekstu se družbena nasprotja postavljajo na novo. V prihodnosti ne bo ključen konflikt med kapitalom in delom, ampak med Evropejci in Neevropejci na evropskih tleh. Zato ne presenečajo precejšnje ideološke razlike znotraj nove evropske desnice. Alternative für Deutschland in UK Inedependence Party sta klasični konservativno-liberalni stranki, medtem ko Rassemblement National težko označim drugače kot gauche du travail, droite des valeurs. Marine Le Pen z zagovorništvom rekonstruiranega keynesianizma francosko desnico vrača v čase sedemdesetih let prejšnjega stoletja. A to ni bistveno. To kar novo desnico druži je vrnitev nativizma, kombinacije domoljubja in zavračanja priseljevanja. Če je bilo sporočilo Thatcherjeve pred štirimi desetletji, da socializem ne deluje, Petryeva, Le Penova in Farage danes sporočajo, da multikulturalizem ne deluje in da kot rak uničuje Evropo. Evropo moramo vrniti Evropejcem.

Temeljno vprašanje evropske prihodnosti je problem invazije nezakonitih priseljencev. S kršenjem lastnih pravil in spodbujanjem nezakonitega priseljevanja se EU samoukinja. Nezakoniti priseljenci niso skupen evropski problem, so problem tistih, ki si domišljajo, da niso dolžni spoštovati ne nacionalnih in ne evropskih zakonov.