Slika novice

Objavljamo nadaljevanje članka Tradicionalni katolicizem je vedno podpiral etnocentrizem in ne kulturni relativizem

Zdaj pa preidimo na dokaze: osredotočimo se najprej na primerjavo med predkoncilskim oziroma tridentinskim in pokoncilskim bogoslužjem. Tridentinsko bogoslužje oziroma stari rimski obred, ki se je dokončno oblikoval v 5. stoletju (v sami osnovi pa ima obred enake temelje, kot jih je imel na samem začetku krščanstva), trajno potrditev pa je dobilo v 16. stoletju na tridentinskem cerkvenem zboru in z izdajo papeške bule „Quo primum“ leta 1570, je postalo po tridentinskem koncilu obvezujoče za ves svet z izjemo posameznih škofij, ki so imele v tistem času nad 200 let staro uveljavljeno drugačno liturgično tradicijo (v Sloveniji je še danes tak primer vzhodno bogoslužje v staroslovanskem jeziku, kot ga še danes ohranjajo belokranjski Srbi oziroma Uskoki). Tako se še danes mašuje tridentinska maša po vsem svetu v latinščini, berila, evangeliji in spremenljiva besedila so tako načeloma po vsem svetu na isti dan enaki. V skladu s tem so se ljudje nekoč v cerkvi vedno počutili domače, ne glede na to, na katerem koncu sveta so se udeležili maše, ker je bila ta po vsem svetu na isti dan popolnoma enaka. Danes pa, če zamenjaš samo kraj oziroma župnijo ali državo, da ne govorim celo celino, ni rečeno, da boš povsod po svetu na isti dan naletel na iste mašna besedila. Tako npr. pri moderni maši v Indiji ni več težava vnašati v mašna besedila celo kakšna poganska indijska besedila.

            Glede cerkvene glasbe: pri tridentinskem bogoslužju zaseda prvo mesto gregorijanski koral, ki se mora peti po vsem svetu, na drugem mestu je klasična polifonija po vzoru italijanskih glasbenih mojstrov 16. stoletja (npr. Palestrine), na tretje mesto pa lahko vsa druga cerkvena glasba, ki ima besedila v latinščini ali pa v narodnih jezikih, pod pogoji:

a) da je sveta

b) da ima lepoto zunanje oblike

c) da je splošna

            Prav ta tretja postavka „da je splošna“ se nanaša na etnocentrizem. Kaj pomeni izraz „splošnost“? To, da če gre Evropejec k tridentinski maši v npr. Afriki ali Aziji, se mora počutiti enako, kot če bi prisostvoval maši npr. v Sloveniji. To pa mdr. pomeni, da tudi npr. domorodci v Afriki in Aziji pri tridentinski maši ne smejo plesati obrednih plesov, ampak morajo peti gregorijanski koral, in tudi njihova domača cerkvena glasba mora biti podobna evropski in s tem sprejemljiva tudi za Evropejca, če bi se udeležil tridentinskega bogoslužja v Afriki ali Aziji. Da pa je bilo to v praksi izvedljivo, je katoliška Cerkev dala narodom, ki so imeli že dolgo uveljavljeno cerkvenoglasbeno tradicijo (to velja tudi za Slovence), večjo avtonomijo na podlagi cerkvene glasbe, medtem ko so narodi, ljudstva in plemena, ki niso imela uveljavljene starejše cerkvenoglasbene tradicije, imeli manjšo avtonomijo na podlagi cerkvene glasbe. Zato so običajno misijonarji domorodcem napisali in uglasbili cerkvene pesmi v njihovih jezikih, da je bila njihova glasba bolj skladna z rimsko cerkvenoglasbeno tradicijo. Ta cerkvenoglasbena tradicija je dobila trajno in univerzalno veljavo z izdajo papeškega motu propria „Tra le sollecitudini“, ki ga je izdal papež sveti Pij X. leta 1903.

            Kaj pa danes pri pokoncilskem bogoslužju? Moderna Cerkev je po drugem vatikanskem koncilu na področju cerkvene glasbe na prvem mestu zavrgla tako imenovano „splošnost“ ter s tem podprla uveljavljanje kulturnega relativizma na področju cerkvene glasbe. Domorodci so tako po drugem vatikanskem koncilu začeli plesati pri „katoliškem bogoslužju“ ob ritmih bobnov, črnske duhovne glasbe, ki izhaja iz poganskih plesov. A to še ni najhuje. Še huje je to, da se je začela ritmično-duhovna glasba uveljavljati tudi v Evropi, ZDA in tudi pri nas po slovenskih župnijah. Ponekod se tudi po slovenskih cerkvah (npr. karizmatiki ali „Prenova v duhu“) in zlasti na mladinskih verskih srečanjih (npr. „Stična mladih“) uveljavljajo plesi ob ritmično-duhovni glasbi. Kaj smo ugotovili? Nekoč smo zahodnjaki prek katoliške Cerkve drugim dajali kulturo, danes pa nam domorodci iz „tretjega sveta“ in razne radikalne  protestantske skupnosti „dajejo kulturo“ zaradi ekumenizma in kulturnega relativizma post-drugovatikanizma.

            Še nekaj o oblačenju moških in žensk pri bogoslužju: nekoč so morali biti moški in ženske po vsem svetu pri bogoslužju oblečeni v zahodna spodobna oblačila, ne glede na to, ali je šlo za npr. Slovenijo ali pa Zimbabve. To pomeni, da so se moški oblekli v evropska klasična moška oblačila z belo srajco in kravato ter so imeli pri maši odkrito glavo, ženske pa so nosile dolga spodobna krila in so imele pri katoliškem bogoslužju pokrito glavo z ruto, kapo ali pa ženskim klobukom. Moški so bili običajno oblečeni v temnejša klasična oblačila, ženske pa v svetlejša. Izjeme so bile različne ljudske in narodne noše evropskih narodov, tudi slovenskega, ki so bile skladne s katoliškimi predpisi oblačenja. Domorodci v „tretjem svetu“ pri katoliškem bogoslužju niso smeli biti oblečeni v svoja plemenska oblačila, če niso bila primerna za katoliško bogoslužje, ampak v zahodna oblačila, ki so bila primerna. Danes pa ni problem, če papež obišče „tretji svet“, si da na glavo indijansko perjanico, plemenski vrači in napol gole ženske pa plešejo okrog papeža, škofov in duhovnikov obredne plese ter če so plesalci okrog katoliške duhovščine tetovirani po vsem telesu. Spet lahko ugotovimo, da smo nekoč zahodnjaki s pomočjo katoliške Cerkve civilizirali „tretji svet“, danes pa slednji „civilizira“ nas zahodnjake zaradi ekumenizma in kulturnega relativizma post-drugovatikanizma.

            Npr. mnenje predvojnega vodilnega slovenskega teologa dr. Aleša Ušeničnika v njegovih filozofskih spisih je bilo izrazito etnocentrično. Napisal je približno takole: „če misijonarji domorodce pokristjanijo, jih naučijo delati, jim postavijo šole in bolnišnice, jih s tem tudi civilizirajo“.

            Tako lahko ugotovimo, da je vnašanje poganskih elementov v post-drugovatikansko Cerkev žaljivo do zgodnjih krščanskih mučencev, ki so v zgodnjih rimskih časih raje dali življenje za vero, kot da bi sprejeli poganska čaščenja rimskih „božanstev“. Vnašanje protestantskih elementov v post-drugovatikansko Cerkev je žaljivo do npr. angleških katoličanov, ki so dali življenja za vero v času angleške kraljice Elizabete I. Verski indiferentizem sedanjega papeža in trenutne post-drugovatikanske Cerkve z muslimani ter podpora sedanjega papeža ter mnogih modernih škofov in duhovnikov pri sprejemanju muslimanskih migrantov v Evropo in na Zahod je žalitev in v posmeh vsem katoličanom, ki so dali v zgodovini življenja v boju zoper Turke, ki so osvobajali Sveto deželo izpod muslimanov ter ki so trpeli v muslimanskih državah. Papeževa podpora levičarjem v svetu pa je v posmeh vsem katoličanom, ki so trpeli pod komunizmom, pa tudi po vojni pobitim v Kočevskem rogu, Teharjah in na drugih povojnih moriščih. Sedanje početje post-drugovatikanizma je kontradiktorno z dvatisočletno tradicijo katoliške Cerkve.

            Po vsem tem lahko jasno ugotovimo, da katoliška Cerkev tradicionalno ni bila ne rasistična ne kulturno-relativistična organizacija, ampak je bila po svojem nauku, obredih, bistvu in delovanju etnocentrična organizacija, danes pa je v nasprotju z 2000-letno katoliško tradicijo pogosto kulturno relativistična in ekumenska organizacija, ki v veliki meri sodeluje pri izgradnji novega svetovnega reda, medtem ko različne tradicionalno katoliške skupnosti (npr. FSSPX ali po slovensko Bratovščina svetega Pija X., ki jo je ustanovil francoski nadškof Marcel Lefebvre) ohranjajo in oživljajo etnocentričen pogled na svet.

MATIJA ŠORLI