Imam prijatelja, mogoče je to premočna beseda, lahko da je samo dober znanec, sploh ni važno. Od prvega srečanja, ki je bilo polno nezaupanja in sumničenja, je sedaj narava najinega odnosa taka, da sva vesela, da se poznava. Da je on bil tista rama, na kateri sem se lahko razjokala, ko mi je bilo najtežje, in sem jaz njegova opora sedaj, ko je njemu najtežje.

Pred dnevi mi je ponovil besede, ki mu jih je dejal nek njegov znanec, da je življenje kot samopostrežna trgovina. Dolgo se lahko mudiš med policami, nabiraš raznovrstno blago, segaš po najdražjem, segaš visoko, kakorkoli se že odločiš, na koncu je blagajna in tam ti izstavijo račun. Račun za tisto, kar si nabral, celo za tisto, česar nisi dal v voziček, pa si se večkrat vrnil nazaj in okleval, račun tudi za tisto, kar se ti je zdelo ugodno, za kar so te prepričali, da dobiš več, kot plačaš. In v resnici je ta končni račun ob izhodu tako visok, da ga plačaš tako, da te najbolj zaboli. Da ti vzamejo tisto, kar ti je najdražje, tisto, za kar si mislil, da bo do konca ob tebi in s tabo.

Verjetno se je vsak izmed nas že srečal s tem nepopustljivim blagajnikom, le redko ti dovoli, da kaj iz vozička odneseš nazaj na polico in se izogneš ogromnemu računu.

Tako je tudi s Slovenijo. Dobili smo jo, ker smo si jo želeli. Kot otroci, ki si zaželijo pisano žogo. In kot otroci, ki se je hitro naveličajo, je videti, da so se Slovenci naveličali tudi te pisane, prelepe, svetleče Slovenije. Edini način, da si razložim dogajanje v tej državi, kjer ne samo, da so politiki pozabili na pisano žogo, da bi jo prekril prah nekje za omaro, temveč vanjo zabadajo žeblje, jo luknjajo, brcajo, uničujejo in gledajo, kako iz nje uhaja zrak, se vse bolj krči sama vase, izgublja obliko in postaja neprivlačna tudi za one, ki so jo pred tem poželjivo gledali preko ograje. Ni politika, ki ne bi čutil za svoje poslanstvo zabiti vanjo žebelj. Ni več vprašanje levi ali desni, sedaj smo ugotovili, da so bili verjetno že od samega začetka vsi več ali manj isti. Da so se »plansko« umestili na tako imenovano levo in tako imenovano desno stran svojega igrišča, mi, ki smo ploskali, vzklikali in navijali, pa nismo opazili niti, kako menjajo strani igrišča, posamično včasih tudi v manjših ali večjih skupinah. Sodniki so jih izločali iz igre po sistemu, ki bo zadovoljil gledalce, enkrat enega, drugič drugega, jih vračali v igro in vse uspeli prikazati kot velik uspeh ali neuspeh, za kar so bili burno nagrajeni ali burno izžvižgani. Vendar igro igrajo naprej, nekateri gledalci so se naveličali spremljati, nekateri so ugotovili, da so pravzaprav igralo za igro oni sami, nekateri pa še vedno strastno navijajo in vztrajajo pri podpori svojemu moštvu. Tudi če že dolgo opažajo, da se pravila spreminjajo po željah zdaj teh, zdaj onih, da tako imenovani zmagovalci na koncu postanejo srečni poraženci in da pokal predajo poražencem, ki so naenkrat zmagovalci.

In potem se pojavijo posamezniki, ki kot meteorit padejo med nas, nekaj jih je tako velikih, da bi v primeru vsaj minimalne senzibilnosti državljanov morali povzročiti eksplozijo, vendar igralci na igrišču brezskrbno nadaljujejo svojo igro, poskrbijo za kakšen manjši škandal, za kakšen žvižg sodniku, in nevarnost eksplozije mine. »Show must go on«, dokler je publika in dokler je ne bodo uspeli nadomestiti z novo, ki bo znova zainteresirana, ki bo zadovoljna s še tako prozorno nameščenim izidom ali golom.

Sedaj mestni svetniki Levice zahtevajo, da se z Nazorjeve ulice odstrani nagnusni plakat, ki sem ga že pred meseci poslikala in objavila. Lepo, da so se zganili ob tem plakatu, mestni svetniki SDS se niso, kot se nihče ne zgane za to, da se bi Nazorjeva ulica preimenovala nazaj v Frančiškansko. Pa vem, da sedaj že več kot polovica meščanov Ljubljane, ups, ne meščanov, prebivalcev Ljubljane, nima pojma, kdo je Nazor, nikomur ne pride na misel, da je imela ta ulica še takrat, ko se je rodil moj mož, ime Frančiškanska ulica. Kot se nihče ne zgane, da se ukinja župnija Sv. Trojice, bolj znana kot Uršulinska cerkev Sv. Trojice, ki je bila zgrajena po naročilu Jakoba pl. Schellenburga in je delo kranjskega deželnega arhitekta Carla Martinuzzija. Cerkev v značilnem baročnem slogu z enkratnim pročeljem, odprtim na Kongresni trg, ki je bila žrtev župana Jankovića in njegovega mestnega arhitekta Koželja, ki se bosta brez dvoma vpisala v zgodovino Ljubljane po svojem barbarizmu. Že izgradnja Maximarketa je samostanu odvzela vrtove, del samostana so spremenili v telovadnico, v kateri smo krepili telo dijaki Šubičeve gimnazije, medtem ko so za naš duh že takrat skrbeli začetniki LGBT. Izgradnja garažne hiše pod Kongresnim trgom je brutalno poškodovala cerkev, zaprtje centra Ljubljane in praktični izgon meščanstva pa je poskrbel, da so omagali tudi človeški temelji Ljubljane.

Zaneslo me je, v resnici sem vas želela opozoriti na državni udar, ki se dogaja pred vašimi očmi, ko se obglavlja slovenska vojska, kot se je pred tem policija, in ko ti vratarji prijazno svetujejo, da uporabljaj službeni vhod na sodišče, saj med vikendom čez glavni vhod vstopajo tako ali drugače kužne osebe. Ko vratarji na vhodu stojijo z razkužilom, ko zdravstvo ne zna pozdraviti samega sebe, ko na Ustavno sodišče prihaja za sodnika človek, ki javno nasprotuje temeljni človekovi pravici do svobode izražanja, in ko na vrh tožilstva prihaja …. ah dovolj, ne bom več.

Samo še majhna prošnja. Razmislite, zaenkrat sicer škarje niso več v vaših rokah, je pa platno. Torej, še je čas za spremembo na boljše, da ne bo račun na koncu tako visok, da ga boste plačali z življenjem svojcev ali s svojim.