Branje slovenske Ustave je poučno o nastanku, naravi in poslanstvu slovenske države. Zlasti poveden je njen 3.člen, ki pravi: »Slovenija je država vseh svojih državljank in državljanov, ki temelji na trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe. V Sloveniji ima oblast ljudstvo. Državljanke in državljani jo izvršujejo neposredno in z volitvami, po načelu delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno.« Iz te strnjene opredelitve izhaja, da Slovenija ni abstrakten univerzalističen domislek, ampak konkretna politična tvorba, utemeljena na samoodločbi. To pomeni, da smo Slovenci konstitutiven narod te države in da je posledično Slovenija nacionalna država, domovina Slovencev. Iz tega izhaja samoumeven sklep, da Slovenije brez Slovencev ni. Prvopogledna trivialnost, a po mojem ključna za vodenje javnih politik. Poslanstvo slovenske države potemtakem ni skrb za dobrobiti Afganistancev, Albancev, Bosancev, Nigerijcev ali Pakistancev, ampak skrb za blaginjo in varnost slovenskih državljanov.

Tega poslanstva politika že dolgo ne uresničuje. S sistematičnim finančnim prikrajševanjem in kadrovsko slabitvijo slovenske vojske in policije je tranzicijski levici uspelo spodkopati stebra slovenske države. Ne pozabimo, da sta bili naša samoodločba in osamosvojitev podprti s silo slovenske vojske in policije. Država z njima stoji in pade! Stanje v obeh institucijah je takšno, da Republika Slovenija ni več sposobna opravljati elementarne funkcije zagotavljanja varnosti svojim državljanom. K temu izdatno prispeva slaboumna azilna zakonodaja, ki npr. v 8.členu Zakona o azilu nezakonit vstop v državo dekriminalizira. V kolikor nezakonit migrant zaprosi za azil, velja za nedolžnega. Noro! Invazija afro-arabskih migrantov je pokazala, da policija tudi ob pomoči vojske ni bila sposobna zavarovati meja države. Samo v letu 2016 je v Slovenijo nezakonito vstopilo in izstopilo več kot 500.000 nezakonitih migrantov. Država, ki v takšnem obsegu ni sposobna nadzirati vstopa in izstopa, izgublja temeljni določevalec državnosti, monopol nad uporabo sile. S takšno politiko se samoukinjamo. Postajamo tujci v lastni domovini.

O zgrešenosti vladne politike govorijo podatki iz proračuna RS. Zaradi prikrivanja podatkov in podtikanja stroškov v različne proračunske postavke so zadnji dostopni za leto 2016. V tem letu je bilo urejanju migrantske problematike namenjenih 123 milijonov evrov, znesek, ki znaša skoraj tretjino proračuna Ministrstva za obrambo. Medtem ko ni denarja za nabavo osnovne vojaške in policijske opreme kot so uniforme, rokavice, škornji ali strelivo, se migrantom namenjena stanovanja prenavljajo in opremljajo s steklokeramičnimi ploščami in LCD televizorji, jedilnikov v migrantskih centrih pa se po raznolikosti in izbranosti jedi ne bi sramovali hoteli s štirimi zvezdicami. Ne preseneča, da so po ugotovitvah Računskega sodišča skupni razporejeni stroški na migranta v letu 1.963 EUR/mesečno. Zaradi prikrivanja podatkov o dejanskih stroških migrantov ustreznih podatkov za leti 2017 in 2018 ni na voljo. Prepričan sem, da ti danes presegajo 2.000 EUR/mesečno. Upoštevaje dejstvo, da znaša danes povprečna starostna pokojnina pri nas 644 EUR, je grozljivo, da znaša strošek oskrbe migranta 3-kratnik povprečne pokojnine.

Ta tujeljubna politika je nenaravna in neskladna iz ustave izhajajočim poslanstvom države. Utemeljena je na etnomazohizmu oziroma patološkem altruizmu in potrebi po sporočanju kreposti, ki danes zaznamujeta multikulturno agendo izrojene levice in »žlahtne« desnice. Opisana strategija je evolucijsko nestabilna in na koncu dneva vodi v izumrtje prebivalstva, ki jo uporablja. Značilnost naše civilizacije je visoka stopnja sočutja in z njo pogojenega altruizma. A ta je z ideologijo multikulturalizma dobil bolezenske razsežnosti, ko skrb za dobrobit tujega prebivalstva življenjsko ogroža preživetje domačega. Sociobiologija napotuje, da je evolucijsko dominantna etnocentrična strategija, kar potrjuje tudi zgodovinska uspešnost nacionalnih držav. Tudi uvidi sociologije temu pritrjujejo. Ameriški sociolog Robert Putnam ugotavlja, da multikulturnost in raznolikost vodita v zmanjšanje socialnega kapitala in zaupanja. To pa tlakuje pot v civilizacijsko nazadovanje.

Naša država je nastala iz težnje slovenskega naroda po politični osamosvojitvi in zategadelj ne more biti multikulturna. Glede na njen nastanek in poslanstvo je lahko samo etnocentrična. Je politična skupnost, ki temelji na skupnem interesu po ohranitvi slovenskega jezika, kulture in identitete ter zagotovitvi naše varnosti in blaginje. To pa ne pomeni zaprtosti. Nasprotno, nekatere nacionalne interese lahko bolje uresničujemo s sodelovanjem na ravni EU. A ta naj ostane zvesta de Gaullovi viziji Evrope narodov. Evropski demos namreč ne obstaja, tako kot nikoli ni obstajal jugoslovanski. Naša identiteta je slovenska, zgolj nadidentiteta evropska.

V Domovinski ligi nasprotujemo viziji spitzenkandidata EPP Manfreda Webra in francoskega predsednika Emmanuela Macrona, ki EU postavljata pred interese Nemčije in Francije in si želita federaliziranih Združenih držav Evrope. Naravna oblika bivanja narodov je nacionalna država. Naša je Slovenija, edina domovina, ki jo imamo. EU v DOMu vidimo kot sredstvo, ki naj nam pomaga uresničevati poslanstvo slovenske države, zagotavljati varnost in blaginjo naših državljanov. Zato smo v DOMu posvojili geslo Najprej Slovenija!