Danes vam bom predstavila svoje dojemanje načela svobode in kako je to načelo v naši državi kršeno na skoraj vsakem koraku, kam to pelje in kaj lahko mi naredimo glede tega.

Začnimo z … RTV prispevkom. Načelo svobode nam pravi, da imamo pravico do informacij, od kod bomo te informacije prejemali, pa si lahko izbere vsak sam. Nekdo lahko gleda samo RTV, spet drug pa morda bere le Požareport in nikoli ne gleda televizije z namenom spremljanja programa na RTV. (Morda uporablja televizijo za gledanje kakšnih drugih programov, lahko pa le kot veliko platno v dnevni, kjer predvaja DVD-je, ki si jih sposodi v knjižnici.) Zakaj bi moral bralec Požareporta, ki je hkrati negledalec RTV, plačevati RTV prispevek? Nacionalke ne gleda niti je ne posluša, plačevati pa mora. Ker … smo v Sloveniji, kjer se Zakona o RTV na nacionalki ne držijo – niso objektivni, v predvolilnih kampanjah vsi nimajo enake možnosti za predstavitev svojega mnenja, neparlamentarne stranke po potrebi uvrstijo kar k parlamentarnim itd., mi se ga s prisilnim mesečnim prispevkom pa moramo. Ni svobode.

Šolanje. Dobro je, da imamo kot država smernice in učne cilje, česa se morajo otroci najkasneje ob določeni starosti naučiti. Tako je tudi prav. Kako pa se bodo naši naučili abecede in računanja, pa bi državi moralo biti popolnoma vseeno. Bodisi je to v učilnici z drugimi 20 otroki in eno učiteljico; lahko je to tudi preštevanje dreves v gozdu in vadenje pisanih črk v blatu s prsti; lahko je to v majhni učilnici s 5 drugimi učenci in eno odraslo vodjo, kjer otroci s pomočjo unikatnih materialov osvajajo snov ali pa doma z mamo, kjer imajo njeno celotno podporo, saj mame najbolje poznajo svoje otroke in jim učni ritem lahko po potrebi prilagodijo. Je država tako poštena, da staršem omogoča vso to pestrost? Ne. Trenutna vlada trdi, da je dovolj, če otrokom ponudi le šolanje v veliki skupini, kjer posamezen otrok od učiteljice zaradi velikega števila otrok dobi le malo pozornosti. Ob naraščanju števila otrok z odločbami, ki ne dobijo ustrezne pomoči zaradi pomanjkanja kadra, bi morala biti država drugim načinom šolanja toliko bolj naklonjena in jih 100-odstotno financirati, saj raziskave kažejo, da se otroci v gibanju hitreje in lažje učijo in imajo boljšo koncentracijo. Ampak ne. Vladajoči želijo referendum za tistih borih 300.000 €, kolikor bi stala implementacija odločitve ustavnega sodišča. Ni svobode za starše šolajočih se otrok, država pa ne upošteva razsodbe.

Zdravje. Vzemimo primer raka, ki je čedalje bolj prisoten. Načini zdravljenja se razlikujejo. Od zdravljenja s kemoterapijo, do uživanja skute z lanenim oljem, do telovadbe in zgolj presne prehrane, do zdravljenja rakavih tumorjev s sodo bikarbono … Celo morje možnosti. Zdravstvena zavarovalnica krije (po mojih podatkih) zgolj kemoterapijo. Kljub dejstvu, da večina zdravnikov, če bi imeli raka, ne bi šli na kemoterapijo. Slišala sem za idejo zakona, ki ne bi odobril bolniške pacientom z rakom, če se ne bi zdravili s kemoterapijo. Tak zakon ni nikjer v veljavi (še). Je pa nazoren prikaz fašistoidnih teženj našega zdravstva. O njihovih (pretežno finančnih) motivih kdaj drugič. Za rakave bolnike, razen če imajo veliko denarja za zdravljenje na zasebnih klinikah, ni svobode.

Ekologija. Skrb za urejeno okolje je pohvalna. Akcije, kot je bila na primer Očistimo Slovenijo, se mi zdijo odlične. To je konkretna skrb za okolje, tukaj in zdaj, z rokavicami in vrečko, v katero pobiramo smeti. Do tukaj vse lepo in prav. Zaplete pa se, ko bi ekologi radi začeli diktirati, kako moramo živeti ostali. V trenutku, ko nam začnejo omejevati uporabo avtomobilov in motorjev, prepovedujejo plastične slamice in vrečke, postanejo ekofašisti. Problem ni v tem, da govorijo, kako naj rešujemo planet, ampak v tem, da se sami tega ne držijo. Npr ljudem iz oddaljenih krajev omejujejo uporabo avtomobila, medtem pa se sami pripeljejo na posvet o klimatskih spremembah z zasebnimi letali. Prepovedujejo plastiko, potem pa vidiš fotografije Grete, kako je svoj zajtrk in na pladnju cel kup plastike za enkratno uporabo. Ekofašisti želijo nam omejiti stvari, ki jih bodo oni veselo počeli še naprej. Če parafraziram, elita govori navadnim ljudem, da oni ne smejo početi stvari, ki jih počne elita – z drugo besedo: socializem. V socializmu pa ni niti svobode niti enakosti.

Svoboda izražanja. To je ustavna pravica, ki izhaja iz 39. člena Ustave. Kaj se dogaja z njo, ste lahko opazili v zadnjih letih. Poročanje o kriminalnih dejanjih nezakonitih migrantov, opozarjanje na vdor LGBT+P ideologije v naše šole, imeti mnenje, ki ni naklonjeno nezakonitim migracijam, zagovarjanje pro-life stališč, vse to so razlogi, zaradi katerih vam lahko omejijo uporabo Facebooka ali Twitterja, lahko pa vam tudi suspendirajo račun na Youtubeu. Nič svobode izražanja glede teh tem. Seveda pa drugače misleči: podporniki nezakonitih migracij in podporniki LGBT+P ideologije v šolah, zagovorniki pobijanja nerojenih otrok ne srečujejo nobenih omejitev. To so dvojni standardi. In kjer so dvojni standardi, tam ni svobode.

Tako, prišli smo do konca. Zaključna ugotovitev je, da je svobode v naši državi zelo malo. Za kar smo seveda krivi tudi sami, saj izvolimo ljudi, ki potem pišejo in sprejemajo takšne zakone. Rešitev: ne voliti ljudi, ki nam omejujejo svobodo, udeleževati se protestov, ko vladajoči počnejo stvari, s katerimi se ne strinjamo (prva priložnost bo že 10. oktobra) in predvsem boriti se za svojo svobodo na vsakem koraku, vsak dan. Pogumno!