Slika novice

Eden ključnih stebrov slovenske in zahodne kulture je cerkveno leto oziroma praznično leto Slovencev in zahodne civilizacije. Mnogi zmotno mislijo, da je Božič največji cerkveni praznik ter da je božični čas središče cerkvenega in prazničnega leta. Največji krščansko-katoliški praznik je Velika noč. Središče cerkvenega in prazničnega leta krščansko-katoliške civilizacije je od cvetne nedelje, ki pride teden pred Veliko nočjo, pa do bele nedelje, ki pride teden po Veliki noči in jo imenujemo „mala Velika noč“.

Glavni verski pomen velikonočnih praznikov je po katoliškem verovanju trojen:

– postavitev svete maše na veliki četrtek;

– odrešenje človeštva s Kristusovim trpljenjem, križanjem in smrtjo na križu na veliki petek ob duševnem sotrpljenju Žalostne Matere Božje;

– ter Kristusovo vstajenje od mrtvih na veliko nedeljo oziroma na Veliko noč.

Kulturni pomen Velike noči so stare navade in običaji, tj. kombinacija katoliške liturgije in ljudskih običajev, ki povezujejo krščanske navade in ostanke poganskih pomladnih običajev.

Kot lahko opazimo, Velika noč nikoli ne pride na isti datum. Najzgodnejši datum, na katerega lahko pride Velika noč, je 22. marec, najpoznejši pa 25. april (na god sv. Marka oziroma v slovenskem ljudskem izrazoslovju „na Markovo“), odvisno od tega, na kateri datum pride na določeno leto prva pomladanska polna luna. Prva nedelja po prvi pomladanski polni luni je vedno velikonočna nedelja.

Zadnja priprava na Veliko noč je sveto tridnevje (veliki četrtek, veliki petek in velika sobota), ki predstavlja višek celotnega cerkvenega leta. Liturgija svetega tridnevja je najbolj specifična v celotnem cerkvenem letu.

Na veliki četrtek zvečer se „zavežejo“ orgle, ministrantski zvonci in zvonovi. Takrat zvečer se po cerkvah, ko duhovnik zapoje slavo, še zadnjič oglasijo orgle, cerkveni zvonci in zvonovi na zvoniku, nato pa se dva dni ne smejo oglašati več. Cerkveno petje je nato dva dni zgolj vokalno,  ministrantske zvonce nadomesti klopotec, zvonove na zvoniku pa raglja. Če bi kdo umrl v času od velikega četrtka zvečer do velike sobote zvečer oziroma bi bil v tem času pogreb, bi bil pokopan brez maše in bi se zanj maševalo pozneje, poleg tega se mu ob smrti oziroma med pogrebom ne bi zvonilo, ampak bi se namesto tega ragljalo z ragljo na zvoniku.

Ena od znanih slovenskih navad svetega tridnevja (od velikega četrtka zvečer do velike sobote zvečer) je, da se v tem času ne dela zunanjih del, se pravi, da se ne gre delati na polje, v gozd, na vrt oziroma v sadovnjak, niso pa prepovedana notranja dela v hiši. Ta navada se ni uveljavila pod kakšno obvezno cerkveno disciplino, ampak je sestavni del slovenskih šeg, navad in običajev. Zato je v skladu z našo slovensko tradicijo, da Slovenci v času od velikega četrtka zvečer do velike sobote zvečer ne gremo delati na vrt, na polje, v gozd in v sadovnjak. Če pa želimo pred Veliko nočjo pomesti in počistiti pred hišo, pa to naredimo šele na veliko soboto po 12. ali še bolje po 15. uri. Nikakor pa ne smemo opravljati zunanjih del vsaj na veliki petek in na veliko soboto do 12. ure.

Poleg tega pa naj se vsaj na veliki petek in na veliko soboto dopoldne ne bi smejali, se šalili, kričali, poslušali zabavne in popularne glasbe. Če bi bila naša nacionalna RTV vsaj „kulturno katoliška“, bi v času od velikega četrtka zvečer do velike sobote zvečer predvajala zgolj resno, klasično in duhovno glasbo ter zgolj filme in oddaje na tematiko svetega tridnevja. Od velikega četrtka zvečer do velike sobote opoldne je čas stroge resnosti, ki se na veliko soboto po 12. uri počasi začenja sproščati, popolnoma pa se zaključi zvečer po približno 20. uri, ko se zgodi „odveza“ zvonov, ministrantskih zvoncev in orgel.

            Na veliki petek je strogi post,  ko se lahko tudi po sedanji cerkveni disciplini samo enkrat na dan do sitega najemo in ne smemo jesti mesa toplokrvnih živali. Poleg tega je veliki petek edini dan v letu, ko v cerkvah ni maše, ampak to nadomestijo obredi velikega petka. Na veliko soboto zjutraj je blagoslov velikonočnega ognja, ki se nato raznese po hišah, v popoldanskih urah pa je blagoslov velikonočnih jedil. Njihov simbolični pomen je:

– pirhi simbolizirajo Kristusov grob, rdeči pirhi pa petero Kristusovih ran. Zato je najbolj tradicionalno, da se k blagoslovu velikonočnih jedil vedno nese pet rdečih pirhov, drugi pirhi pa naj bodo drugih barv. Belokranjska tradicija je sicer tradicija pisanih pirhov oziroma pisanic;

– šunka oziroma meso simbolizira Kristusovo telo;

– hren simbolizira žeblje, s katerimi so Kristusa pribili na križ. Ker so bili žeblji trije, je najbolj tradicionalno, da se k blagoslovu velikonočnih jedil nesejo trije kosi oziroma tri korenine hrena;

– pomaranča simbolizira gobo, iz katere so dali Kristusu na križu piti kis;

– potica pomeni trnjevo krono, ki so jo dali Kristusu na glavo. Zato je najbolj tradicionalna oblika potice za k blagoslovu velikonočnih jedil oblika krone oziroma okrogla oblika.

            K blagoslovu velikonočnih jedil lahko prinesemo tudi kruh ali kakšna zelišča oziroma še kaj drugega. Ponekod, zlasti na Gorenjskem, je značilna velikonočna jed prata.

            Najbolj tradicionalna slovenska oblika prisotnosti pri blagoslovu velikonočnih jedil je ta, da velikonočna jedila prinese k blagoslovu ženska, ki je oblečena v narodno nošo oziroma v krajinsko ljudsko nošo, velikonočna jedila pa nese v tradicionalnem slovenskem jerbasu na glavi (lahko tudi v roki, ampak bolj tradicionalno na glavi). Jerbas je na vrhu pokrit z velikonočnim prtom, na katerem je všita podoba velikonočnega jagnjeta, lahko pa se okrasi tudi s trakovi slovenske trobojnice.

            Na veliko soboto je tradicionalno, da se poleg blagoslova velikonočnih jedil obišče tudi Božji grob v cerkvi. Na veliko soboto zvečer se pri velikonočni vigiliji pri slavi ponovno „odvežejo“ orgle, ministrantski zvonci in zvonovi, velikosobotno večerno zvonjenje in pritrkavanje zvonov pa pomeni konec postnega in dvodnevnega žalovanja ter resnosti. Najbolj tradicionalni način „odveze“ zvonov je, da najprej samo zvonijo, nato sledi posamično večerno zvonjenje „Angelovega češčenja“, ki se mu v velikonočnem času reče „Raduj se, Kraljica nebeška“, nato pa sledi vsaj deset ali pa celo petnajst minut dolgo pritrkavanje na zvonove. „Odvezi“ zvonov se po slovenskem ljudskem reku reče tudi, da so se „zvonovi vrnili iz Rima“.  Ponekod so že na veliko soboto zvečer velikonočne procesije.

            Za velikonočno jutro je mnogokje v navadi jutranje pritrkavanje na zvonove že po četrti uri zjutraj („dan pritrkavat“ v starem ljudskem reku). Pred velikonočno procesijo se dajo Kristusov kip, ki simbolizira mrtvega Kristusa v grobu, in posvečene hostije iz Božjega groba. Nato sledijo vstajenja in jutranje velikonočne procesije s Svetim Rešnjim Telesom. Na čelu velikonočne procesije gre kipec vstalega Zveličarja, ki se imenuje „aleluja“. Najbolj znana slovenska velikonočna pesem, s katero se začnejo velikonočne procesije, je stara slovenska velikonočna pesem „Zveličar naš je vstal iz groba“. V času velikonočne procesije je ponekod v navadi tudi pokanje z možnarji. Vedno pa se v času procesije praznično pritrkava na zvonove. Pritrkovalske melodije na veliko soboto zvečer in na velikonočno nedeljo so vedno „leteče“, torej se z največjim zvonom zvoni, druga dva ali trije manjši zvonovi pa so pri miru in se nanje udarja s „kemblji“.

            Kakor je v navadi, da se velikonočna nedelja preživi v krogu družine, je velikonočni ponedeljek dan za obiske sorodnikov, prijateljev in znancev. Na ta dan je v navadi tudi „sekanje“ pirhov, se pravi metanje kovancev v pirhe. Kovanci se mečejo v neblagoslovljene pirhe, v blagoslovljene pirhe pa kovancev ne mečemo.

            Kdor gre prvi teden po veliki noči, zlasti na velikonočni ponedeljek, kam na obiske ali na izlete oziroma na velikonočna romanja, zanj v ljudskem reku rečemo, da „gre v Emavs“, ker se to nanaša na pot dveh Kristusovih učencev v izraelsko mesto Emavs, na kateri se jima je po pričevanju evangelija prikazal vstali Zveličar. Ves velikonočni teden do bele nedelje so v cerkvah še vedno prazni Božji grobovi (brez Najsvetejšega in Kristusovega kipa), dan po beli nedelji pa se lahko poderejo.

            Tradicionalno je, da se velikonočni zajtrk z velikonočnimi jedili lahko jé vse dni v velikonočnem tednu z izjemo petka po veliki noči (v petek se tradicionalno ne sme jesti mesa), najbolj v navadi pa je (da komu zaradi preobilice hrane ne bi bilo slabo), da so velikonočni zajtrki z blagoslovljenimi velikonočnimi jedili le za velikonočno nedeljo, na velikonočni ponedeljek in še zadnjič na belo nedeljo, pozneje pa ne več, ker bi se hrana drugače pokvarila. Ostankov blagoslovljenih velikonočnih jedil naj tradicionalno ne bi metali v koš za smeti, ampak v peč, če pa kdo peči nima, jih lahko raztrosi na vrt ali pa v naravo oziroma jih da sežgati nekomu, ki kuri s trdnimi gorivi.

            Velika noč in velikonočni čas pomenita zaradi spomina na odrešenje na veliki petek, zaradi vstajenja na veliko nedeljo in zaradi pomladnega prebujanja narave tudi čas optimizma in veselja do življenja, ki sta letos še posebej potrebna zaradi epidemije koronavirusa in prihajajoče gospodarske krize. A prav iz velikonočnih dogodkov se lahko naučimo, da v naši katoliško-krščanski civilizaciji dobro na koncu vedno premaga zlo. To poznamo že iz naše zgodovine, ki se ponavlja. Zato se moramo Slovenci zlasti v časih poskusov uničenja krščansko-zahodne civilizacije in s tem tudi slovenstva vrniti nazaj k starodavni katoliški tradiciji. Za slovenske agnostike lahko to na začetku velja zgolj v kulturnem pogledu besede, kar bo med drugim še največji garant za ohranitev našega naroda, da bo v njem začela zmagovati „kultura življenja“ nad „kulturo smrti“ in kultura optimizma nad kulturo pesimizma.

MATIJA ŠORLI – član odbora Domovinske lige za kulturo in predsednik nadzornega odbora stranke