Slika novice

Daljna priprava na Veliko noč se začenja že s prvo predpostno nedeljo (sedemdesetnico), ki je dva tedna pred pustno nedeljo, posredna priprava se začne na pepelnično sredo, ki je dan po pustnem torku, neposredna pa na tiho nedeljo, ki je dva tedna pred Veliko nočjo.

            Dva tedna pred veliko nočjo se obhaja pasijonska nedelja ali prva nedelja trpljenja, ki jo Slovenci imenujemo „tiha nedelja“. Tradicionalno se na soboto zvečer pred tiho nedeljo v cerkvah in kapelah z vijoličastimi zagrinjali zakrijejo razpela na križih, križi, svete podobe in kipi. Simbolika zakritih križev, podob in kipov je dvojna:

– pri tridentinskem bogoslužju se na tiho nedeljo bere evangelij, ki govori o tem, kako so Jezusa hoteli Judje kamenjati, a se jim je skril, ker čas za njegovo trpljenje še ni prišel;

– ta simbolika prav tako pomeni, da je zdaj nastopil čas trpljenja in še večje resnosti, oziroma z drugimi besedami povedano, čas neposredne priprave na velikonočne praznike.

            Na Slovenskem pasijonsko nedeljo imenujemo tudi „tiha nedelja“ zaradi cerkvenoglasbene navade, da na to nedeljo tradicionalno orgle ne smejo igrati (drugi instrumenti pa sploh ne). Cerkveno petje na tiho nedeljo je tradicionalno lahko le vokalno, dodatno pa zborovsko petje na to nedeljo pridobi na pomenu, če pojejo moški zbori namesto mešanih, ker so moški glasovi temnejši ter je petje tako bolj turobno in „pogrebno“. Na tiho nedeljo še vedno lahko na zvonikih zvonijo cerkveni zvonovi in pri bogoslužju se še vedno lahko uporabljajo ministrantski zvonci, ker za to nedeljo še ne veljajo pravila svetega tridnevja, ko ministrantske zvonce zamenja klopotec, zvonove na zvoniku pa raglja. Na tiho nedeljo še ni „zaveze“ zvonov kot pozneje v svetem tridnevju. To, da mora biti petje zgolj vokalno, velja le en dan, v ponedeljek po tihi nedelji se orgle znova lahko uporabljajo za intonacijo in spremljavo petja, križi ostanejo zagrnjeni do obredov velikega petka, kipi in svete podobe pa do velikonočne vigilije na veliko soboto, ki pride dan pred Veliko nočjo. Te navade so pri modernem „pokoncilskem“ bogoslužju v veliki meri opuščene.

            Teden med tiho in cvetno nedeljo imenujemo „cvetni teden“, ki je čas priprave na cvetno nedeljo ter čas izdelovanja cvetnonedeljskih butar in prodaje oljk. V cvetnem tednu najbolj izstopa cvetni petek, ki je starodavni praznik Žalostne Matere Božje, ko je bila ponekod na Slovenskem tradicionalno navada, da se je poromalo na božjepotna svetišča, ki so bila posvečena Žalostni Materi Božji.

            Teden pred Veliko nočjo je cvetna nedelja, ki jo poznamo po blagoslavljanju oljk in butar. Cvetnonedeljsko bogoslužje je razdeljeno na dva dela:

– veseli del

– pasijonski del

            Pri tridentinskem bogoslužju je to še veliko bolj razvidno, ker je pri tem bogoslužju pri veselem delu liturgična barva rdeča, pri pasijonskem pa vijoličasta, medtem ko je pri modernem bogoslužju liturgična barva ves čas rdeča. Opisal bom tradicionalno bogoslužje cvetne nedelje, ki je bilo prisotno večino slovenske zgodovine pred letom 1970 in se zdaj ponovno oživlja.

            Veseli del cvetnonedeljskega bogoslužja je blagoslov zelenja (oljk in butar) ter cvetnonedeljska procesija. Ta del je vesel zaradi tega, ker se spominjamo Jezusovega slovesnega vhoda v Jeruzalem, ko je na osličku jahal skozi Jeruzalem in ga je ljudstvo počastilo kot kralja. Po blagoslovu zelenja, ki je običajno v kakšni kapelici na vasi, sledi cvetnonedeljska procesija. Na Slovenskem je med to procesijo v navadi pritrkavanje na zvonove, najprej stoječe melodije (vsi zvonovi so pri miru in se nanje udarja s kemblji), ko se procesija približa cerkvi, pa se pritrkavajo leteče melodije (največji zvon se vleče in se z njim zvoni, drugi zvonovi pa so pri miru in se nanje udarja s kemblji). Ko procesija vstopa v cerkev, je ob vstopu v navadi slovesen orgelski uvod z zvonjenjem ministrantskih in zakristijskega zvonca. Nato sledi petje slovite osme antifone „Ko je stopal Jezus v Jeruzalem“. Pred začetkom maše duhovnik sleče rdeča liturgična oblačila in obleče vijoličasta mašna. Veseli del cvetne nedelje se tako prelevi v pasijonski del. Od takrat naprej se orgle lahko uporabljajo samo za intonacijo in spremljavo petja, zvonovi pa nič več za pritrkavanje, ampak samo še za zvonjenje. Na cvetno nedeljo se pri mašah vedno bere pasijon o Kristusovem trpljenju, ki je že uvod v veliki teden.  Po koncu maše na cvetno nedeljo je na Slovenskem v navadi petje postne pesmi, ki jo je uglasbil primorski skladatelj Vinko Vodopivec, z naslovom „Pod oljkami“.

            Kaj se tradicionalno naredi z blagoslovljenimi oljkami in butarami? Blagoslovljena oljčna veja se zatakne na razpelo v Bohkovem kotu oziroma na razpelo na glavnem križu v sobi. Listi oljk in butar se pogosto dajo na polja in na vrtove, leseni del majhnih butaric pa se ponekod tradicionalno zatakne na drevesa v domačem sadovnjaku, kar naj bi varovalo pred strelo. Blagoslovljeni les se lahko tradicionalno kuri, kadar treska in grmi (ob „hudi uri“). Ponekod so cvetnonedeljski blagoslovljen les kurili za vse tri svete večere:

– na božični večer (24. december)

– na silvestrov večer (31. december)

– na trikraljevski večer (5. januar)

            Tako so dobili blagoslovljen ogenj, na katerega so dali kadilo ter tako pokadili in kropili hiše, vrtove in sadovnjake na tri svete večere.

            Teden med cvetno nedeljo in veliko nočjo imenujemo „veliki teden“. Pri modernem bogoslužju se sicer bere pasijon zgolj na cvetno nedeljo in na veliki petek, medtem ko se pri tradicionalnem bogoslužju bere pasijon na:

– cvetno nedeljo

– veliki torek

– veliko sredo

– veliki petek

            Pasijona pa se tradicionalno ne bere na veliki ponedeljek. Na veliko sredo je v navadi postavljanje Božjega groba, tradicionalno pa je bila vsaj v večjih cerkvah navada, da so na veliko sredo z glavnega križa sneli vijoličasto zagrinjalo in razpelo ter križ zakrili z belim zagrinjalom. Za veliko sredo se tradicionalno že začne molitev in petje večernic svetega tridnevja.

            Na veliko sredo je bila na Slovenskem stara navada „strašenja Boga“. Pred cerkev se je postavilo različne lesene zaboje in druge lesene stvari. Potem so začeli otroci „strašiti Boga“. Z vso močjo so udarjali po lesenih izdelkih in tako ropotali toliko časa, dokler niso vseh do konca razbili. Razbitine lesenih izdelkov so nato na veliko soboto uporabili kot leseno kurjavo za velikonočni ogenj.

MATIJA ŠORLI – član programskega sveta Domovinske lige za kulturo