Eden ključnih elementov slovenske in zahodne kulture je cerkveno leto oziroma praznično leto naše civilizacije. Mnogi zmotno mislijo, da je božič največji cerkveni praznik in da je božični čas središče cerkvenega in prazničnega leta. Največji krščanski praznik je velika noč. Središče cerkvenega in prazničnega leta krščanske civilizacije je od cvetne nedelje, ki pride teden pred veliko nočjo pa do bele nedelje, ki pride teden po veliki noči in jo imenujemo »mala velika noč«. Glavni verski pomen velikonočnih praznikov je po katoliškem verovanju trojen:

  • postavitev svete maše na veliki četrtek
  • odrešenje človeštva s Kristusovim trpljenjem, križanjem in smrtjo na križu na veliki petek ob duševnem sotrpljenju Žalostne Matere Božje
  • in Kristusovo vstajenje od mrtvih na veliko nedeljo oziroma na veliko noč.

Kulturni pomen velike noči pa so stare navade in običaji, ki so kombinacija katoliške liturgije in ljudskih običajev, ki pa so kombinacija krščanskih navad in ostankov poganskih pomladnih običajev.

Kot se opazi, velika noč nikoli ne pride na isti datum. Najbolj zgodnji datum na katerega lahko pride velika noč je 22. marec, najbolj pozni pa 25. april, odvisno od tega na kateri datum pride na določeno leto prva pomladanska polna luna. Nedelja, ki pride na prvo nedeljo po prvi pomladanski polni luni je vedno velikonočna nedelja.

Na kratko bi opisal potek glavnih velikonočnih dogodkov. Prvi dogodek je blagoslov zelenja oziroma oljk in butaric na cvetno nedeljo ter cvetnonedeljska procesija, ki poteka po blagoslovu zelenja. Blagoslovljeno zelenje lahko zataknemo npr. za drevo z namenom varovanja pred strelo poleg tega pa ga lahko hranimo za kurjavo, da imamo blagoslovljen ogenj, eno oljčno vejico pa zataknemo za križ oziroma za Kristusov kipec na razpelu.

Na veliki četrtek zvečer se »zaveže« orgle, ministrantske zvonce in zvonove. Se pravi na veliki zvečer se po cerkvah ko duhovnik zapoje slavo še zadnjič oglasijo orgle, cerkveni zvonci in zvonovi na zvoniku, nato pa se dva dni ne smejo oglašati več. Ministrantske zvonce nadomesti klopotec, zvonove na zvoniku pa raglja. Naslednji dan na veliki petek je strogi post ko se lahko tudi po sedanji cerkveni disciplini samo enkrat na dan do sitega najemo in ne smemo jesti mesa toplokrvnih živali. Poleg tega je veliki petek edini dan v letu ko v cerkvah ni maše ampak mašo nadomestijo obredi velikega petka. Na veliko soboto zjutraj je blagoslov velikonočnega ognja, ki se ga nato raznese po hišah, v popoldanskih urah pa je blagoslov velikonočnih jedil. Simbolični pomen velikonočnih jedil:

  • pirhi simbolizirajo Kristusov grob. Rdeči pirhi pa simbolizirajo petero Kristusovih ran. Zato je najbolj tradicionalno, da se k blagoslovu velikonočnih jedil vedno nese pet rdečih pirhov, ostali pirhi pa naj bodo drugih barv. Belokranjska tradicija pa je tradicija pisanih pirhov oziroma pisanic.
  • šunka oziroma meso simbolizira Kristusovo Telo
  • hren simbolizira žeblje s katerimi so Kristusa pribili na Križ. Ker so bili žeblji trije je najbolj tradicionalno, da se k blagoslovu velikonočnih jedil nese tri kose oziroma tri korenine hrena
  • pomaranča simbolizira gobo iz katere so dali Kristusu na križu piti kis
  • potica pa pomeni trnjevo krono, ki so jo dali Kristusu na glavo. Zato je najbolj tradicionalna oblika potice za k blagoslovu velikonočnih jedil oblika krone oziroma okrogla oblika potice.

K blagoslovu velikonočnih jedil pa lahko prinesemo tudi kruh ali kakšna zelišča oziroma še kaj drugega. Ponekod, zlasti na Gorenjskem je značilna velikonočna jed prata.

Najbolj tradicionalna slovenska oblika prisotnosti pri blagoslovu velikonočnih jedil je ta, da velikonočna jedila prinese k blagoslovu ženska, ki je oblečena v narodno nošo oziroma v krajinsko ljudsko nošo, velikonočna jedila pa nese v tradicionalnem slovenskem jerbasu na glavi (lahko tudi v roki, ampak bolj tradicionalno je nošenje jerbasa na glavi). Jerbas je na vrhu pokrit z velikonočnim prtom, na katerem je všita podoba velikonočnega Jagnjeta, lahko pa se jerbase okrasi tudi s trakovi slovenske trobojnice.

Na veliko soboto je tradicionalno, da se poleg blagoslova velikonočnih jedil obišče tudi Božji grob v cerkvi.

Na veliko soboto zvečer se pri velikonočni vigiliji ponovno »odveže« orgle, ministrantske zvonce in zvonove in velikosobotno večerno zvonjenje in pritrkavanje zvonov pomeni konec postnega in dvodnevnega žalovanja ter resnosti. Ponekod so že na veliko soboto zvečer velikonočne procesije.

Za velikonočno jutro je mnogokje v navadi jutranje pritrkavanje na zvonove že po četrti uri zjutraj (»dan pritrkavat«-v starem ljudskem reku). Pred velikonočno procesijo se da Kristusov kip, ki simbolizira mrtvega Kristusa v grobu in posvečene hostije iz Božjega groba. Nato sledijo vstajenja in jutranje velikonočne procesije s Svetim Rešnjih Telesom. Na čelu velikonočne procesije gre kipec vstalega Zveličarja, ki se imenuje »aleluja«. Najbolj znana slovenska velikonočna pesem s katero se sploh začnejo velikonočne procesije pa je stara slovenska velikonočna pesem »Zveličar naš je vstal iz groba«. V času velikonočne procesije je ponekod v navadi tudi pokanje z možnarji. Vedno pa se v času procesije praznično pritrkava na zvonove.

Kakor je v navadi, da se velikonočno nedeljo preživi v krogu družine, pa je velikonočni ponedeljek dan za obiske sorodnikov, prijateljev in znancev. Na ta dan je v navadi tudi sekanje pirhov, se pravi metanje kovancev v pirhe. Kovance pa se meče v neblagoslovljene pirhe, v blagoslovljene pirhe se kovancev ne meče.

Kdor gre prvi teden po veliki noči, zlasti na velikonočni ponedeljek kam na obiske ali na izlete oziroma na velikonočna romanja, za tega v ljudskem reku rečemo, »da gre v Emavs«, ker se to nanaša na pot dveh Kristusovih učencev v izraelsko mesto Emavs na kateri se jima je po pričevanju evangelija prikazal vstali Zveličar. Cel velikonočni teden do bele nedelje pa so v cerkvah še vedno prazni Božji grobovi (brez Najsvetejšega in Kristusovega kipa), dan po beli nedelji pa se jih lahko podere.

Tradicionalno je, da se velikonočni zajtrk z velikonočnimi jedili lahko je vse dni v velikonočnem tednu z izjemo petka po veliki noči (v petek se tradicionalno ne sme jesti mesa), ampak najbolj v navadi pa je (da komu zaradi preobilice hrane ne bi bilo slabo), da se ima velikonočne zajtrke z blagoslovljenimi velikonočnimi jedili le za velikonočno nedeljo, na velikonočni ponedeljek in še zadnjič na belo nedeljo, kasneje pa ne več, ker bi se hrana drugače pokvarila. Ostanke od blagoslovljenih velikonočnih jedil naj se tradicionalno ne bi metalo v koš za smeti, ampak v peč če pa kdo peči nima pa jih lahko raztrosi na vrt ali pa v naravo oziroma jih da za sežgati nekomu, ki kuri s trdimi gorivi.

Velika noč in velikonočni čas pomenita zaradi spomina na odrešenje na veliki petek, zaradi vstajenje na veliko nedeljo in zaradi pomladnega prebujanja narave tudi čas optimizma in veselja do življenja, ki pa sta letos še posebno potrebna zaradi epidemije korone virusa in prihajajoče gospodarske krize. Ampak prav iz velikonočnih dogodkov se lahko naučimo, da v naši katoliško-krščanski civilizaciji dobro na koncu vedno premaga zlo. To poznamo že iz naše zgodovine, zgodovina pa se ponavlja. Zato se moramo zlasti v časih poskusa uničenja krščansko-zahodne civilizacije in s tem tudi slovenstva Slovenci vrniti nazaj k starodavni katoliški tradiciji. Slovenski agnostiki lahko na začetku zgolj v kulturnem pogledu besede, kar pa bo mdr. še največji garant za ohranitev našega naroda in da bo v našem narodu začela zmagovati »kultura življenja« nad »kulturo smrti« in kultura optimizma nad kulturo pesimizma.

MATIJA ŠORLI – član odbora Domovinske lige za kulturo in predsednik nadzornega odbora stranke

Delite naprej