Po tem, ko so na FDV kot prvi v Sloveniji uvedli sicer Obamino najbolj korenito politično spremembo in paradoksalno »amerikanizirali« ključno socialistično fakulteto v Sloveniji, smo dobili končno tudi v vedno zamujajočem slovenskem univerzitetnem milijeju jasno sporočilo, da se je »hominterna« (tako so jo bojda klicali poznavalci razmerij med kominternovci v Moskvi) vendarle v zavesti fdv-jevcev preselila v New York… Dejansko se je to zgodilo že davno tega, le da kup ljudi tega dolgo ni opazilo in celo nekateri na »desni« še zdaj mislijo, da je Putin še vedno kominternovec, ki bo zopet uvedel komunistično diktaturo, kljub temu, da v rokah že praktično drži carsko žezlo tradicionalne »ruske duše«..

In po tem radikalnem aktu »amerikanizacije« skretov, ko lahko ženske in moški v skupnem prostoru udejanjajo najbolj regresivno-animalične elemente našega življenja ter drug drugemu preko feromonov sporočajo to, kar si kužki signalizirajo med sprehodi, so študenti dobili še umetniško razstavo so-študentov – iz ljubljanske umetniške akademije z naslovom Send nudes (slika 1), nekakšen »bolj kulturno vzvišen« dokaz, kako je celotna kultura (ne samo najnižje potrebe, kakor jih je opredelil Abraham Maslow, ki ga na FDV, sodeč po zadetkih na Googlu, še vedno imajo za eno od glavnih avtoritet na socioloških področjih) tako rekoč ostala v času nekje okrog sovjetske revolucije in njenih umetniško duhovnih podpornikov, dadaistov in še nekaterih avantgardistov… Ti so namreč med prvimi začeli »izločati« iztrebke po evropski kulturi. Čeprav je bilo v Evropi že dolgo jasno, da se iz lulanja in kakanja nekako ne izcimi nič bistveno duhovnega, nič inventivnega.. morda le gnoj na njivi… In mislim, da je to izpostavil tudi naš Kosovel, čisto pravi avantgardist, saj je postavil enačaj med gnoj in zlato.. Ampak od neolitske agrarne pogruntavščine gnojenja njiv je minilo že kakšnih 6000 let.


Slika 1: Nekaj fotografij z razstave »Send nudes« (foto J.K.)

Izbor jezika za naslov razstave potrjuje sicer tako zelo osovraženo »amerikanizacijo«. Angleščina je itak temelj, ker bolj gladko omogoča progresivni razkroj nacionalnega- slovenskega. Ne moreš se znebiti angleščine, četudi bi šlo za ne vem kako pomembno simbolno dejanje.. Ampak tu gre itak za »pošiljanje nagih fotk« med uporabniki spletnih programov za komunikacijo (npr. fb, messanger, snapchat..) To namreč pomeni naslov razstave »Send nudes«- pošlji mi fotografije tebe gole(ga). Gre torej za nek specifičen, sodoben način komunikacije med progresivci, pri čemer je na prvem mestu nekaj intimnega, a se z razstavo spremeni v nekaj bolj javnega. Prehod iz nečesa varovanega, skritega, medsebojno povezanega… v neko javno, nezavarovano in zato vsaj navidez razkrito, danes radi rečejo: »demistificirano« področje.

Ko je leta 1917 na razstavo, pri kateri naj ne bi bilo ne žirije niti nagrad (slogan: »No jury no prizes«) prišla v Grand Central Pallace »Fontana«, to je moški pisoar, ready-made kip Marcela Duchampa, ki ga je podpisal s psevdonimom R. Mutt (slika 2), so člani organizacijskega odbora, ki so pripravljali to razstavo, bili precej šokirani. In ne glede na to, da je bil sam Duchamp tudi član tega odbora in je zagovarjal, da naj to delo vseeno razstavijo (naj ponovim, da je bojda to delo poslal on sam kot provokacijo, a drugi člani tega niso vedeli), so se člani odbora z glasovanjem odločili, da to delo zavrnejo. To je bilo tudi edino zavrnjeno delo na tej razstavi… leta 1917, pred 102 leti!


Slika 2: Marcel Duchamp, Fontana, foto: Emmanuel Radnitzky

Istega leta je npr. nastalo delo Bog Mortona Schamberga- gre za spodnji del umivalniške cevi (sifon, v katerem se seveda nabira vsa svinjarija umivalnika- slika 3)… To omenjam le za primer, ker to so bila npr. dela, ki so stavila na šok in so takrat dejansko še imela tak učinek!
Z leti, ko se je ta princip dela in načina razmišljanja nekako vpeljal tudi v samo akademsko sfero kot nekaj normalnega ali celo zapovedanega, nekaj, kar bi naj umetnost prinašala v vsakdanjik na način »doktrine šoka«, pa je seveda tak način dela postal bolj in bolj običajen, da ne rečem kar dolgočasen.


Slika 3: »Bog«, Morton Shamberg, 1917

Spomnim se članka iz The New Criterion, revije, ki sem jo nekaj časa občasno spremljal (žal ne najdem več linka- bilo je vsaj kakšnih 12, morda celo 15 let nazaj), pri katerem se likovni kritik znajde na razstavi neke elitne likovne visoke šole v New Yorku. Pri tem seveda ni pozabil omeniti tega, kako na tej umetniški šoli končajo svoje študentske ambicije otroci bogatašev, ki preprosto intelektualno ali pa zaradi lenobe niso zmogli Harvarda ali kakšne druge zveneče univerze in so, (včasih tudi zaradi drog ali preproste razvajenosti), končali na umetniških oddelkih… konceptualna umetnost…

Potem se ta isti kritik neskončno dolgočasi med podobami homoseksualnih prizorov, slik, ki so generirane kot reinterpretacija podob iz gay porno strani ali slikic iz internetnih strani, kakršen je danes facebook… Vse se mu že takrat zdi tako skrajno dolgočasno in predvidljivo, ne vidi nobenega posebnega smisla v reprodukciji podob, do katerih se lahko dokoplje praktično vsak otrok že z nekaj kliki na računalniku.
Konceptualno jedro razstave na FDV je za odtenek bolj dolgočasno: njihov domet ne zmore preko osnovnošolske fascinacije nad spolnimi organi, lulanjem in morda kakšno fetiš opremo, ki jo vidimo na pride paradi…

In če to zdaj primerjamo s Fontano, s katero Duchamp že pred 102 leti simbolno »poščije« evropsko tradicijo, je taka razstava dejansko le še en mali pljunek v morje, ki je že zdavnaj poplavilo strmenje k resnici, lepoti in dobroti. Tem trem pojmom so namreč bile vsaj do 1789 umetniške evropske prakse praviloma zavezane.

Bistveni del, sprožilec teh sistematično vodenih, promoviranih in zelo jasno postavljenih smeri antievropskosti, je prišel z začetkom 20. stoletja. Skupaj z dadaističnimi provokacijami v Zurichu, ko je tam še bival Lenin… Skupaj z 1. svetovno vojno, ko so veliki bančniki in milijarderji tistega časa financirali sovjetsko revolucijo, ko se je v Nemčiji organizirala komunistična revolucionarna mašina okrog Rose Luxemburg in Karla Liebknechta… in so nasploh po evropskih mestih njuni somišljeniki in sonarodnjaki organizirali vstaje, demonstracije, včasih tudi puče.

Knjiga The Decline and Fall of Western Art Brandana Hearda je morda poleg nekaterih drugih avtorjev (npr. Brenton Sandersona ali delno Kevina MacDonalda, delno Seymour Howarda…) tista, ki kaže na razdiralno vlogo umetniških avantgard 20. stoletja in išče razlage za napad na samo jedro civilizacije Evrope- to je na umetnost in kulturo.

Ob tem prepletu kulturnega marksizma, LGBT ideološke podlage za amerikanizacijo politike kakanja in lulanja na FDV imam v mislih še eno reč, ki prav tako skuša zlorabljati umetnost za politični agitprop. Gre za knjižico Mavrica v žepu, »priročnik za afirmativno naslavljanje LGBTIQ+ tematik z uporabo umetniških sredstev”.

Tudi tukaj se v centralnem delu zlorabe za namen afirmativnega naslavljanja znajde zloraba umetnosti. Afirmativno naslavljanje ni seznanjanje in podajanje informacij ampak afirmativno naslavljanje pomeni naslavljanje skozi uveljavitev, utrditev, potrditev LGBTIQ+ praks pri otrocih, ki pravzaprav s spolnimi praksami nimajo praktično NOBENE izkušnje. Umetnost kot tista, ki jo zlorabljajo za nabiranje novih možnih pripadnikov njihovih spolnih sekt in družb je seveda v tem primeru že preverjeno sredstvo, saj se je vsaj 100 let (od prvih avantgardnih poskusov) ostrila v prevajanju ideoloških shem v jezik občutenja sveta kot prostora, ki ga je potrebno nujno spreminjati v skladu z dogmami marksističnih zapovedi internacionalističnih, globalističnih progresivnih sil…

In v tem pogledu je že leta 1936 še en progresivni teoretik, prav tako sonarodnjak večine piscev iz kroga marksistične frankfurtske šole, to je Walter Benjamin, napisal enega bolj vplivnih tekstov o sodobni umetnosti (Umetnost v času tehnične reprodukcije), v katerem je jasno izpostavil, da se avantgardna moderna umetnost ne drži več kulta ali filozofskega jedra, temveč se njeno osišče nahaj v politiki. Ali z drugimi besedami: gre torej za agitprop…